Ljubil je Veroniko, kakor si je dejal sam, kadar je odhajal z žerinjskega grada, ter premišljeval, kako lepa in prijazna je bila vendar grofica, kako ga je nežno od strani pogledovala in kako mehko ga je pri odhodu povprašala, ali skoraj zopet pride. »Za vraga, Gernau, ti si zaljubljen, ti moraš biti zaljubljen, saj te tako pomenljivo gleda; in končno, zakaj bi ne bil zaljubljen? Zato, ker je Vinko?