zvezda (7.691)

trebuhu. ARON O, Herman, najjasnejša celjska	zvezda.	HERMAN Kaj ni nobene straže blizu?	A
ali pa se ima utrniti na nebu moja ali tvoja	zvezda,	tedaj stvari okrog posluhnejo nemirne in dajejo	A
mogoče. Tako se iz svetovja zvezd utrga drobna	zvezda	in se utrne v brezno, zakaj v sijaju njenih	A
rudarskega inšpektorja Ramsauerja, vzšla bo	zvezda	profesorja Habilisa.(Skoči z zaboja in ga s	A
je gnil in trhel, pa mu je beseda sama solzna	zvezda!	- Zbogom! -	A
je na mojih ustnih, ali zdi se mi, da me je	zvezda	poljubila ...Sanje so v tvojih očeh, sanje o paradižu	A
v tvojih očeh, sanje o paradižu ... Zbogom, ti	zvezda	moja daljna, ti mladost moja, ti moje daljno	A
goré romajo pred menoj! Hrepenenje, ti	zvezda	na nebu - kam, odkod? Tisočkrat	A
moram, kar mi je obljubljeno ... Hiti, zlata	zvezda	po srebrnem loku, da bo vse dopolnjeno!...	A
zagrinjalom: Pozdravljena mi, roža čudotvorna, ti	zvezda	moja, moje hrepenenje ... nagni se k meni, popotniku	A
In gledal sem, kako pred mana gine za zvezdo	zvezda	brez utrinka v noč, kako temné se jasne visočine	A
hrani z Bogom in z brati in s seboj, sijaj ti	zvezda	sreče na veke, narod moj!« *	A
\/ Onà je šla, ah, šla in ne vrne se kakor	zvezda	vrh neba, ko utrne se... Ti je v jasni visočini	A
Dober večer!	Zvezda	pri zvezdi se lesketajoči krog vladarice postavila	A
glej, da te vihar razdel ne bo prej, ko zasije	zvezda	ti večerna. Pa zvezda ve za morja poti vse,	A
ne bo prej, ko zasije zvezda ti večerna. Pa	zvezda	ve za morja poti vse, pa zvezda ve za vse strastné	A
večerna. Pa zvezda ve za morja poti vse, pa	zvezda	ve za vse strastné viharje, za čustva, misli	A
podgorska že mamka zanetila je, aj večernica	zvezda	zasvetila je, aj že vetrc zavel od zapada.	A
Mlad ribič cele noči veslá, visoko na nebi	zvezda	miglja, nevarne mu kaže pota morjá. Več let	A
Povej nam, ribič! povej zares, al čakaš, de pade	zvezda	′z nebes, al, de bi k nji zletel, čakaš peres	A
zgodbi o mogočnih ljudstvih zasije svetla	zvezda	med naródi a glejte, že bledí ponosni svít	A
a glejte, že bledí ponosni svít in nova	zvezda	zažarí na nebu. Da spet izgíne in pustí za	A
prejšnje slave. Kedáj o bratje, síje naša	zvezda	kedaj pač doživímo krasne dní ko med imeni	A
Besede večne, moder sód: naj síje svetu rešna	zvezda	poveličuj ga srečni rod.“ In vzdigne druga	A
11 Kádar síješ mi v srcé o prijazna	zvezda	sreče: v mesta hrup me burno vleče, vsak	A
splava tja med zvezdne roje. In utrne tu se	zvezda;	utrnila se je sreča, sreča krasna, prevesela	A
Vam preponížno. Človek božji, vse svetosti	zvezda	res je srce Vaše blagočutno, ker varúje	A
doktor Anton Mahnič, vi ostali ste svetosti	zvezda,	ker oprostil je osebi Vaši Bog dobrotni	A
zdaj mi v úho bíje ... Ali vendar sem še krasna	zvezda,	národ vôdim po pravíčni póti, da svetniki	A
bolj poznàl je vsak bedák kakor ti, modrosti	zvezda,	o preslavni učenják. Tvoje polne, modre	A
vedno mu je srce težko ... ”Dina moja, krasna	zvezda	moja, bridka sreča polni me v objemih,	A
ZA ”PISARJA“	Zvezda	moja se utrni, noč okóli se razgrni, prídi	A
more takó kot bilo je nékdaj lepó, če	zvezda	se jasna utrne ne vrne se več na nebó.	A
valov. . / . / stran 11 . / Nad menoj se prva	zvezda	jasno zableščala je, lahna sapa se z borovi	A
2 Nad menoj se prva	zvezda	jasno zableščala je, lahna sapica večerna	A
goré romajo pred menoj! Hrepenenje, ti	zvezda	na nebu - kam, odkod? Tisočkrat tisoč	A
plul bo sanjajoč, pojoč ... V prvem žarku gori	zvezda	že, že listi po parku počasi blede, v svojo	A
lahak, brez glasu ... . / . / stran 13 . / Mir	Zvezda	nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj	A
ogenj daljni blešči ‒ tak brez glasu z višav	zvezda	žarna blešči ‒ Večer Na zapadu sonce gori	A
stran 64 . / Vprašanje Ali ti si svetla	zvezda,	ki trepečeš vrh neba, ali misel le otožna mi	A
misel le otožna mi miru nocoj ne da? Nekaj,	zvezda,	k tebi vleče s silo silno mi srce, to življenjska	A
stran 86 . / Zvezde Poglejte mi kvišku, kak	zvezda	kraj zvezde gori in bolj žari in blešči čim	A
nerazjasnjeni ‒? Sonce opoldne ne blešči,	zvezda	ne sveti opolnoči v njegov temni hram kot on	A
nerazjasnjeni ‒? Sonce opoldne ne blešči,	zvezda	ne sveti opolnoči v njegov temni hram kot on	A
stran 83 . / V DALJAVI V daljavi motni, glej,	zvezda	se žari, glej, zvezda se žari, bledi in rumeni	A
V daljavi motni, glej, zvezda se žari, glej,	zvezda	se žari, bledi in rumeni. V poljani tihi, glej	A
hiti. v človeškem srcu, čuj, nade se rode, kot	zvezda	so svetle, kot reka odhite. V DREVOREDU Brez	A
zemlji zanje, pred dušni stopajo obraz. Nobena	zvezda	v noč ne sije, po temi tma se težka vije ‒ umrlih	A
stran 92 . / VPRAŠANJE Ali ti si svetla	zvezda,	ki trepečeš vrh neba, ali misel le otožna mi	A
misel le otožna mi miru nocoj ne da? Nekaj,	zvezda,	k tebi vleče s silo silno mi srce, to življenjska	A
Zvečer Že iz daljave mrak prihaja in prva	zvezda	že gori, zagrinjajo vasi se, polja, zatiska	A
zakaj ti treba je zvezde, saj ti gori, in prva	zvezda,	druga, tretja še lepo blešči.‒	A
TIŠINO IN PRISLUŠKUJEM, KDAJ BO BESEDA Ime ji je	Zvezda.	Kliče me vsak dan.	A
se po nébesu ozri, tamkaj, ko da svod gori,	zvezda	rdeča kakor kri v znamenje teh dni blesti, tam	A
mu glavo in srce! . / . / stran 4 . / NAŠA	ZVEZDA	Zvezda mila je migljala in naš rod vodila je	A
in srce! . / . / stran 4 . / NAŠA ZVEZDA	Zvezda	mila je migljala in naš rod vodila je; lepše	A
migljala in naš rod vodila je; lepše nam ta	zvezda	zala, nego vse, svetila je. Toda, oh, za góro	A
višave krasne nemo na vprašavca zro. Pridi,	zvezda	naša, pridi, jasne v nas upri oči, naj moj dom	A
nas upri oči, naj moj dom te zopet vidi, zlata	zvezda	srečnih dni! MOJO SRČNO KRI ŠKROPITE Mojo	A
in pot. Po jasni švigaš visočini sam lepa	zvezda	sred zvezdá, in k meni tudi v nočni tmini priplavaš	A
njej vidim kačo izgnano. Trudim se zaman,	zvezda	ugaša ‒ trpi. Ukazal je vladar neba ubiti roparja	A
na nebu, okrašena z grbi. Naravnost pelje in	zvezda	danica se sama igra. Alabastrno se lesketa,	A
razbleščalo svoj sijaj, odšlo je čez grič.	Zvezda	je bila. Ni je nazaj.	A
tisoči, milijoni kakor sivi plašč megle. O črna	zvezda	nad bleščečim nebom! Nad okni črnimi in nad	A
razkriva. Ta luč, ta dobra, ta nam dá poguma, kot	zvezda	sredi tvorniškega šuma, ki delavcu je pred oči	A
vendar presvetlà, da se v njej izgubiš, da kot	zvezda	zatoneš v brezzvezdno temo, da v brezzavest	A
luč, srce jo barva s svojo krvjo, z bleskom	zvezda	kliče mi: Od tod, dokler je čas! Tako te poljubim	A
steptala. In človek v svesti pravega si cilja (o,	zvezda	duše bo mu pot kazala) razpel bo v vetru hrepenenja	A
vršijo in uklanjajo krone, kot v sivih blazinah	zvezda	vzblesti; koščev korak, živina v temo zatone	A
umreti, tiho potopiti se v temo, še enkrat kot	zvezda	zažareti, onemeti, pasti v črno dno, kjer nikogar	A
sije zvezdica Na nebu sije zvezdica daníca,	zvezda	jútranja. Jo ugleda dekle prelepó, ji pravi	A
govori takó: »Oj zvezdica daničica, premila	zvezda	jútranja! Kako ti siješ sred zvezdíc, kako leskečeš	A
Nikdar ne ve, kako je grd in sam. Kot	zvezda	bežen, tostran brez težišča bo marsikomu padec	A
Minatti . / . / stran 73 . / Tretja NOVA	ZVEZDA	POETIČNEGA VSEMIRJA: Ustvarjalna zrelost pesnice	A
steno dve vrstici stare pesmi: Tam za goro	zvezda	sveti, Aj, kak' jasno se	A
tedaj je nebo spet oživelo in utrnila se je	zvezda.	Razveselil sem se je, kakor bi se vrnilo življenje	A
praporekla: vse se zgodi na obronku, severnica,	zvezda	danica, veliki voz potuje. In tako se vrača	A
reče ona, nisem se skril, tukaj sem, ena	zvezda	gori na nebu sveti.Herodež ji sname klobuk	A
pašnik razsvetlen, so tam pred Betlehem... In	zvezda,	zvezda, proti kateri se vzpne, tja gor, visoko	A
razsvetlen, so tam pred Betlehem... In zvezda,	zvezda,	proti kateri se vzpne, tja gor, visoko, da so	A
Kristina je moja sestra, ne smeš ugibati, katera	zvezda	je tvoja, ker če uganeš, tisti dan umreš.Po	A
glej, je rekel Simon, morda je tisto ena zla	zvezda,	ne morem je izpustiti, ker ona ne pusti mene	A
bila njegova, zdaj je vedela, bila je njena zla	zvezda,	tista zla zvezda jo vodi, zapeljala jo je v	A
vedela, bila je njena zla zvezda, tista zla	zvezda	jo vodi, zapeljala jo je v nekaj, česar ni hotela	A
kralj? videli smo namreč, da je vzšla njegova	zvezda,	in smo se mu prišli poklonit; kosti njihovih	A
očali in palico je bil Wally Radeau, nekdanja	zvezda	broadwajskega vodvila.Nuncio Mondello je nosil	A
zadregi nasmehnil. »Danes v teh krajih rdeča	zvezda,	ki jo nosiš na kapi, ni ravno na vrhu lestvice	A
sledil; voznik se je pred kamero obnašal kot	zvezda	velikega formata in res je imel veliko povedati	A
znance. Na nebu je zableščala velika repata	zvezda,	ki so jo več noči zaporedoma z radovednim strahom	A
k Pečarjevim pripovedovat, kaj da pomeni ta	zvezda.	»Pri nas se lepše in razločneje vidi, ker smo	A
‒ Ali pa tudi nič. Repata	zvezda	ima svoj pomen in svojo moč.« Matija je bil	A
. / . / stran 215 . / »da ne pomeni repata	zvezda	nič dobrega?Znamenja bodo na nebu, govori Sveto	A
Kaj pa bi še bilo važnega?« »Repata	zvezda!	« »Zelo dobro!	A
brezbožnemu ljudstvu, se je prikazala grozovita repata	zvezda.	V zvezi s tem je gotovo tudi, da se je dvanajstega	A
štalico. Pač se pa že sveti nad streho zlata	zvezda,	ki jim je pot kazala.Ko starejši sin vse to	A
ljubezen edina. Celo profesorja je estradna	zvezda	na lepem zanimala, čeravno je bil prepričan	A
uresniči. Zatorej upaj, upaj, moja drobna zemeljska	zvezda,	in vedi, da ti držimo pesti,« ji je spet pomežiknila	A
vijuganju nad davnino se mu je utrinjala vztrajno	zvezda	jutrnjica, Helena mu je prihajala pred oči zdaj	A
se umaknili hudourni oblaki za goro, sijajna	zvezda	na nebosklonu, in zemljan jo pozdravi kot oznanjevalko	A
zagostolela: »O kakšna lepota in dobrota je tvoja	zvezda	danica!Bel kruh na belem prtu, zlato jabolko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani