večera (7.878)

PRVI TLAČAN Od Jutra se jih ne bojim, teh od	večera	me je strah. DRUGI TLAČAN Teh od večera?	A
večera me je strah. DRUGI TLAČAN Teh od	večera?	PRVI TLAČAN Očaki so mi rekli: Gorje nam,	A
trikrat gorje pa, kadar začne rjuti vol od	večera.	DRUGI TLAČAN Kako to misliš?	A
Kdaj boš enkrat jenjal meni le-tó od jutra do	večera	praviti? MATIČEK Kakor hitro ti bom le-tó	A
MATIČEK Kakor hitro ti bom le-tó od jutra do	večera	skazati mogel. NEŽKA steče.	A
DEDAL: Natančno se spomnim: nekega pomladanskega	večera	leta osemintrideset na Saint Germaine des Pres	A
njega, kdo bi se jih branil ... Toda nekega	večera,	ko sva doma sedela na terasi in čakala, da se	A
zalivom so skržati prešerno godli od jutra do	večera.	V plitvinah raki in ribice, v globinah ribe v	A
mlademu dnevu, ko smo vsi na njivi, od jutra do	večera.		A
: Ne skrunite, prijatelji, ne skrunite tega	večera,	ko se duša pogovarja z dušo. BEKŠ: Ne skrunite	A
jaz, Bonifacij Véhovec, do tega nocojšnjega	večera	slovenski umetnik, bom prvikrat v svojem življenju	A
Tako vas bom pozdravila, kakor da ni bilo tega	večera.	VEHOVEC: Res, pojdite hitro!	A
je še do božiča? LOJZKA: Tri dni do svetega	večera.	JERMAN: Že?	A
Jaz mislim, gospod Justin, da bi počakali do	večera.	JUSTIN: To se razume.	A
prestrašena, tišje: Maks! MAKS: In tistega	večera	pred štirimi leti, ko je umiral njen oče...	A
ko stopita v sveti hram ... DIONIZ: Dan brez	večera	... večno življenje ... POLJANEC: Brez hrepenenja	A
kakor sem bil? Kaj se je zgodilo od jutra do	večera,	da se je čas razmaknil za leto dni in da je	A
. / stran 107 . / DIONIZ: Zdaj je dan - in	večera	nikoli več! POLJANEC: Nikoli več!	A
sem zaspal ... DIONIZ: Zdaj pa je jutro in	večera	nikoli več! POLJANEC: Oj nevesta, nevestica	A
stvar drugače ... Ali se še spominjaš tistega	večera	po zadnjih volitvah, ko so ti napravili serenado	A
Ali se spominjate, gospod Vrančič, tistega	večera,	ko me je vdrugič svečano pripeljal k sebi?	A
produ mi stojíjo, Vsak dan, vse od jutra do	večera.	Kólne Tahi, kólnejo tovarši In na Turna se hudó	A
»Dan poslednji ... zlágal je barón se!« »Do	večera	vstrájajmo še, sósed!« Gor in dol po produ jaše	A
prerojen, zamaknjen v raj nedolžnih lic, strmeč v	večera	tihi sen, s trpečim bratom sam trpeč, za domovino	A
/ Čuj sanje mi Čuj sanje mi sinočnjega	večera:	Dva ljuba, draga sta umrla. Še edenkrat sta	A
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad	večera,	tiho tožbo mojga bled′ga, vel′ga lica, de jo	A
okno celice odpéra. Od zóra srečen upaš do	večera,	de bo vid′jóča nje podoba blaga, in ko ti že	A
ga Simeon prijazno, ga napaja z vínom do	večera.	A napósled mu obljubi Dino in še spremi	A
obrazi od veselja in od kaplje sladke ... Do	večera	pije družba srečna, do večera in vso noč	A
sladke ... Do večera pije družba srečna, do	večera	in vso noč do jutra. Ko pogleda solnce v	A
gostih in gostija spet pričnè se glasna. Do	večera	pije družba srečna, do večera in vso noč	A
glasna. Do večera pije družba srečna, do	večera	in vso noč do jutra. In ko gleda goste tretje	A
volhkih vibah voščene velvetonske vlečke venečega	večera	v valujoči vzgib vinjetnih vitic votivne vezenine	A
viharno zimsko noč bežim; Na praznik svetega	večera	Vrát nihče tujcu ne odpéra. Na vročem vzglavji	A
davi, drži za vrat me in me ne spusti. Luči	večera	so vsevdilj svetlejše in vse gori, cvrči in	A
In Njegova nebeška simfonija. Kot obroč	večera.	Kot lok.	A
Najprej temnomoder plašč mraka. Nato črn plašč	večera.	Nato neprobojen plašč noči.	A
jutra, dopoldneva, opoldneva, popoldneva in	večera.	Uvaja jih pesem, v kateri nam pesnik razlaga	A
Potem sem ga ubila. Nekega toplega	večera,	ko je sonce zašlo krvavo. Kot tolikokrat sem	A
mučim se od želje po tebi in od misli, da nekega	večera	ne bom ničesar več želela. Natrgala sem ti bele	A
ne bo več jutra, ki bi vpilo po delu, in ne	večera,	ki bi nemel po ljubezni. Ne želje po sreči.	A
skrite rjuhe. Na njih bova ležala, v osatu	večera	bodo ostale sledi. Pajek dneva se nama smeji	A
stran 16 . / Komaj rojèn, že goriš v ognju	večera,	vsa morja so rdeča, vsa morja polna krvi, vsa	A
/ . / stran 28 . / Joj, kako dolgo je še do	večera	Joj, kako dolgo je še do večera, ki tih in zlat	A
dolgo je še do večera Joj, kako dolgo je še do	večera,	ki tih in zlat nas vabi iz kraja krivic, nemira	A
utihnila bol srca? Joj, kako dolgo je še do	večera	... Jutro na Krasu Sam grem po dolini kraški,	A
Pristan Na ladji niha nihalo od jutra v polnoč, od	večera	v dan; kakor mrlič ležim na ladji, od jutra	A
mrlič ležim na ladji, od jutra v polnoč, od	večera	v dan se zibljem ubit in čakam zaman ... Med mladimi	A
Med mladimi rožami ležim od jutra v polnoč, od	večera	v dan; nad mano se zibljejo zvezde, svetovi	A
brezčasna praznota je legla na pot jesenskega	večera.	Na ulici še samuje napis in živordeči lepaki	A
Vozil sem se z zlatim čolnom po rdečih vodah	večera	med drevjem in travnatimi bregovi. Vozil sem	A
preč, . / . / stran 196 . / ker od jutra do	večera	se ne bova vid′la več. Dobre kose, mrzle rose	A
dnevi brez noči. Je angel kretnja gibka iz	večera.	Je duša in telo, kar zašušti.	A
obližjem in kako bi se dalo pobegniti, saj svetega	večera	pač ne bi rad preživel pri Sv. Krištofu! Šel	A
bolnice tako prevzel, da sem znova legel in do	večera	prespal jezo, skrb, mraz in trud. Žalosten in	A
blagodejno zazibalo, da bi si ne želel konca tega	večera.	Iz te zamaknjenosti me je zdramil rezek klic	A
pokosen. Pridno obračata seno, da bi se do	večera	posušilo in bi lahko končali s spravljanjem	A
trobi, skrit v svojem dimu. A takrat ni bilo	večera,	in videti je bilo, da niti noči ne bo, kajti	A
ulici navzdol. In nad ulico Commerciale ni bilo	večera,	požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki	A
cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega	večera.	Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci	A
sta še v soncu, medtem ko je ulica že v senci	večera.	Takó sta v svetlobi kakor ob zgornjem robu velike	A
se nobenemu izmed nas, ki smo sredi ubitega	večera	stali v gostih vrstah na ravnicah po pobočju	A
resnici nemoteno traja in da je še zelo daleč do	večera.	Ljudje so v notranjosti barake, takó da je prostor	A
bila velika in je ostajalo malo hrane. Nekega	večera	je prinesel drva molčeč Italijan.Zložil je zaprašene	A
jutranje budnice. In hkrati nič več ne jutra ne	večera,	ker je vročičnost pomešala začetek s koncem	A
seveda tudi drugih narodnosti. Takó so nekega	večera	v bloku tukaj sodili Poljaku.Obešal je obsojene	A
Čujte,« pravi, »ko že govoriva o tem. Nekega	večera	sedim v gostilni.Že dolgo tega, zelo dolgo,	A
Zaradi mame in njenega joka. A podoba	večera,	ko so pod Greto na tračnicah zapuščeni vagoni	A
se vžiga stari svetilnik, ta podoba domačega	večera	je v piemontskem samostanu tudi kakor zagotovilo	A
soncu, tako da jih žarki obsevajo od jutra do	večera.	Seveda je molel tu ali tam kakšen križ iz trave	A
med drobne hišice ter se sončile od jutra do	večera	v zavetju strmih skal.Tesni in kamniti klanci	A
je rekel, da je Lucianino srce od snočnjega	večera	prosto mračne navlake; kdor pa osvobodi človekovo	A
novica za mlade in stare! Vse je nestrpno čakalo	večera,	ko pa se je končno zgostil mrak, so ribiški	A
sanjah. Obenem pa se je zavedal, da si želi	večera,	da bi jo spet videl.Srečanje z njo bo nagrada	A
in zagugala čolne. In tako še neštetokrat do	večera	in do Dezenzana ob vseh naseljih s sivimi zvoniki	A
Molčal je dolgo. Molčal je vse do	večera.	Ko pa se je zmračilo in je pri Svetem	A
in pridno služil? Saj je garal od jutra do	večera.	Žuljave roke lahko pokaže.	A
velikim piskrom in se potepala po vasi do poznega	večera.	Potem je gospod župnik oznanil mašo	A
- zdrknil na tla. Zbežal je iz hiše, se do	večera	skrival po gmajni in tuhtal, kako bi se maščeval	A
bi kaj našli za te uboge brezposelne. Dva	večera	so tako razgrebali po svojih mislih, toda ves	A
noči. V sosednji vasi pa so se od jutra do	večera	zbirali ljudje ob njivi cvetoče ajde.Čudili	A
No, vse je šlo srečno do tistega nesrečnega	večera.	Lahčka, to se pravi Gina, že tri mesece ni bilo	A
pobere svoje cape in svoje pankrte ter naj se do	večera	spravi iz hiše...In spravili so se.	A
preveč razveselila svoje Pepe, ko se je ta nekega	večera	prizibala k bajti.Z ostrim pogledom je s praga	A
vedro. »Zdaj pa kar stopi, da vse obletiš do	večera.	« Tildica se oddahne, obesi cepec na	A
pogleda komandanta: »Jih bomo zadržali do	večera?	« »Bomo!« pritrdi komandant.	A
»Dva kolodvora sta že naša. Boš videl: do	večera	bo vsa grapa naša.Vse jim bomo raztreskali!	A
mu je zares zmešalo, ni nihče vedel. Nekega	večera	je kar na lepem pobesnel.Vrgel je z mize velikansko	A
vedeli so sicer, da še niso vsi računi tega	večera	popolnoma poravnani, a vendar so dihali z lažjim	A
srcih zdrami dotlej še neznan občutek. Nekega	večera	spoznajo, da mesec ni samo zaradi tega na nebu	A
življenju razjočejo brez vsakega vzroka. Od tistega	večera	dalje vzljubijo noči, njihovo srce je občutljivejše	A
sključen v dve gubé, zabadal iglo in komaj čakal	večera.	Ko se je znočilo, je povečerjal suhe hruške ali	A
dni doma, molčal, mislil in razmislil. Nekega	večera	je stopil v bajto k sestri Pavli in ji meni	A
je moral pohlevno umakniti. Ko se je nekega	večera	hotel zlekniti po peči, mu je Pavla z žalostnim	A
in bilo je opravljeno. Tone je bil od tistega	večera	dalje večno prehlajen in je smrčal na peči,	A
pil teran, rodil otroke in nekega jesenskega	večera	umrl z zavestjo, da je dodelal. Tako pa je izbruhnil	A
To trepetajoče telo, od konjaka prejšnjega	večera	izmozgano telo, te drhteče roke in ustnice,	A
Molnarič. K hrani, k hrani, od včerajšnjega	večera	nisem ničesar zaužil.Same kave, konjaki, pivo	A
Gojmir pomiri in spet napiše dolgo pismo. Nekega	večera,	ko se Ada odpravlja k staršem, jo na silo zadrži	A
uradnika, znanega kot »moža s kikirikijem«. Nekega	večera	Witolda ustavi policijska patrulja. Pri rutinskem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani