In krožim okoli barake in se sprašujem, kaj bi rad. Želim si, da bi se čas ustavil, da popoldne ne bi nehalo, ampak bi tako trajalo brez konca; hkrati pa se zavedam, da popoldne v resnici nemoteno traja in da je še zelo daleč do večera. Ljudje so v notranjosti barake, takó da je prostor zdaj osamljen, stopnišči na levi in na desni se okorno vzpenjata k prvi terasi in belo sinjemu nebu.