polje (8.362)

plati se začne boršt, na tej drugi plati je	polje	in se daleč vidi.) Prvi nastop Jaka, Micka	A
Pak vendar, Anžè je le zal fant. Malo bom na	polje	stopil; sonce bo skoraj doli.Prinesi ta čas	A
dobro, če je v rudniku. Pes spada v gozd ali na	polje,	ni res? JULA: Res je, Honza.	A
peti. NEŽA: Stoji mi, stoji poljece, oj	polje	široko. JANEZ: (navdušeno) Naša je.	A
Moška je ta! Zate je vse samo	polje,	konji, krave, grunti ‒ sedaj ti je pa ta nič	A
kakor mu je ukazal gospodar: če mu reče na	polje,	ne pojde v gozd. JERMAN vstane: Žal mi je	A
četrt vina, a potem se je napotil po stezi čez	polje;	na polju, sto korakov od vaše hiše, so ga našli	A
prišla pomlad. Pojdem se z njo pogovarjat na	polje.	Že mnogokdaj mi je povedala tako prečudne novice	A
legel na srce težak kamen in sem legel kar na	polje	in sem zaspal ... DIONIZ: Zdaj pa je jutro	A
bilo! DIONIZ: Bratje, v sonce, na spomladansko	polje!	Tam je prostora za naš svatovski ples, od gore	A
razmakne, žarka luč zasveti, prikaže se sončno	polje,	čudovita spomladanska pokrajina, vsa v cvetju	A
... Vsi odhajajo na	polje;	od daleč se oglasi vesela svatovska godba; izba	A
lice za klofuto ... Spraviti ste me hoteli na	polje,	kjer vam morda nisem kos; ali jaz vam ne sledím	A
vzhodu iz okna zlatega nebeško solnce, sem šel na	polje	kakor v motnih sanjah. In v senci tam kostanjevega	A
mudi se mi domov. Jutri moram še pred zoro na	polje.	Torbarček.V ímenu božjem, stara, pojdimo...	A
Če nečeš ‒ ti vzamemo glavo!« »Molčita že	polje	in lóg, Tam ónkraj krščanski ostróg V neskrbnem	A
Kordóvoj, S čašoj v roki spe kalif iz mesta. V	polje	ide, predno solnce vzide Rôso streže v čašo	A
Duša, nič te več na svet ne veže. Hiša,	polje,	vrti, stoj! in logi! Dà, še tó ‒ vse vaše je	A
Tó-le duh bajni golčí mu: »Leží, leží tam	polje	mi v tujíni. Cesta po polji gré béla.	A
... »Kamenje bode vpilo.« Luk. XIX. 40 »	Polje	lépo, polje Gosposvetsko, Dežêle koroške ti	A
Kamenje bode vpilo.« Luk. XIX. 40 »Polje lépo,	polje	Gosposvetsko, Dežêle koroške ti cvét! Káj pomenja	A
smereki, hrastu, boru, hoji ‒ vse prazno! Širno	polje,	nekdaj zlatoklasno, kjer ratar je črtal brazde	A
pogreb in moj pokop tedaj ne prigode, ko na	polje	in vrt, doline in gore ob cvetu cvet pripenja	A
razpali hram, zdaj čez križe, pokopana trupla v	polje	‒ bogvekam, duh mi bega na spomina krilih zdaj	A
I, šel je čez tlak. Šel je iz mesta, na	polje,	za reko, ki roža tam raste, roža vsa polna čebelic	A
PRAVLJICA O ZVEZDAH Sámo neizmerno	polje,	sámi gozdi neizmerni - to je bila zemlja	A
gledale so dol na zemljo dol na neizmerno	polje	in čudile so se zvezde temu čaru, ti krasoti	A
Ognjeni žarki se bliščé, poljubljajo cvetnó	polje,	v poljubih smrt mu dahnejo, in mlade cvetke	A
mrzlo, pusto srce moje, kakor belo, tiho	polje	pod meglenim zimskim nebom ... Kamor zrè	A
neizmerna pod njo počiva ravan, tiho visoko je	polje,	kot da v njem mir bil vsejan ‒ Tamkaj v daljavi	A
žgoče duše čutim, Alma, tvoj obraz ‒ in nemirno	polje	srce, in nestrpno čakam jaz. 3 Po teminah	A
studenec mrzel ves in tih in čist je, a k srcu	polje	kri! Glej jasne, strme one visočine, kjer sneg	A
stran 84 . / Pojdem, pojdem Pojdem, pojdem na	polje,	pojdem v zelene gore, pojdem v zelene gore kjer	A
zapustim, devica, pojdem na planjavo, na prostrano	polje,	v široko daljavo. Tam pobratim se s planjavo	A
kolci sem in brano!« In narežem brazd si čez	polje	široko, pa začrtajo se brazde v lice mi globoko	A
žgoče duše čutim, Alma, tvoj obraz ‒ rn nemirno	polje	srce, in nestrpno čakam jaz. III Po teminah	A
PESEM O KLASU Kot z zelene gore cesta, ravno	polje,	kot ves pisan svet nam se dnevi vrste! Glej	A
svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh brez	polje	in polje, tako daleč čez vse nam v zrno gre	A
se dnevi vrste! Glej, izza teh brez polje in	polje,	tako daleč čez vse nam v zrno gre. To je naša	A
kot svet pisan z gore ‒ Prepelica, hej, čez	polje,	hitri veter, zavej čez gore! POJENEC (Narodni	A
Bogu je na čast. »A če pridejo mrazovi, in čez	polje	ni snega ‒« v srcu svojem je izmolil očenaša	A
studenec mrzef ves in tih in čist je, a k srcu	polje	kri! Glej jasne, strme one visočine, kjer sneg	A
ŽENITOVANJSKA PESEM Jate splašenih golobov čez ravnó	polje	letijo, hitri svatovski vozovi mimo polja pa	A
v deželo gre, zdravo, Bog in sonce, gora in	polje!	O vas vedo ptice, lahno žvrgole, noči vedo tople	A
dni. Zdaj te ni, sonce rumeno, tiho počiva	polje,	golo je in pokošeno, daleč oblaki beže. Zdaj	A
od pokoja, i od miru zdaj bežim. Ven bežim v	polje	samotno, še in še daleč naprej, samega sebe	A
ga že marsikdaj, in ti si tega kriva! Čez	polje	spem tja v božji mir, kjer bela spi pšenica	A
zapustim, devica, pojdem na planjavo, na prostrano	polje,	v široko daljavo. Tam pobratim se s planjavo	A
kolci sem in brano!« In narežem brazd si čez	polje	široko, pa začrtajo se brazde v lice mi globoko	A
da bije, pa naj grem po gozdu in naj grem čez	polje,	prostosti te božje več ni je. Le zate živim	A
Ženitovanjska pesem Jate splašenih golobov čez ravno	polje	letijo, hitri svatovski vozovi mimo polja pa	A
Pesem o klasu Kot z zelene gore cesta, ravno	polje,	kot ves pisan svet nam se dnevi vrste! Glej	A
svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh brez	polje	in polje, tako daleč čez vse nam v zrno gre	A
se dnevi vrste! Glej, izza teh brez polje in	polje,	tako daleč čez vse nam v zrno gre. To je naša	A
kot svet pisan z gore ‒ Prepelica, hej, čez	polje,	hitri veter, zavej čez gore! Sv. Ambrož Visoko	A
Ambrož, še varuj naše duše! Sežgano nam stoji	polje,	sopar gre čez ravnine ‒ pa prišli smo zato v	A
Bogu je na čast. »A če pridejo mrazovi, in čez	polje	ni snega ‒« v srcu svojem je izmolil očenaša	A
zalikana krep svila, nepodpisana idila. 103	POLJE	Od vetrovega védenja postarani predmeti ravnine	A
vzdignejo temne misli in poplavijo travnik. Vodno	polje.	Živim kakor utopljenec, nekje na dnu te kalne	A
koža kot platno ... Znak se tudi za to zlato	polje	možnosti ni zmenil. Četrto telo se je postaralo	A
svetlobe ga vodi po skrivnih poteh, zemlja, to	polje	resnobe, mu krade nasmeh. Sam preletava poljane	A
škornjami čez ramo, mehur za pasom čez pisarsko	polje	korakaš peš, ponujaš svojo »kramo«! Za mizo	A
cvetji seč duhtela, Ki mrak jo tihi je objél. Na	polje	hladna rosa pada, Po nebu vnéma zvezd se žar	A
mano, tiha žalost! Spremljaš me, ko tíh čez	polje	grem zeleno, Z róžicami obsejano, tiha žalost	A
/ Ena sama luč v soncu, vetru in kamnu. In	polje	planik. Pod Voglom Velika hi	A
tam sije prebeli že dan in pomlad že diha na	polje,	in kdor ni prehudo, prehudo bolan, vesel je	A
!« Prišle v	polje	so žanjice, žele so rumeno žito, kosci so kosili	A
/ . / stran 29 . / O, kako bi k bratcem v	polje	rad zletel, ah, kako bi z njimi na svobodi pel	A
54 . / Slovo od polja (1915) O zeleneče ti	polje,	ti moje zlato, moje vse! Naj te še zadnjikrat	A
moja skrb velika. Lahko, lahko se zgodi, da na	polje	pride kosec, deteljico pokosi, mojim, še negodnim	A
pripeti ... Prši, prši, drobni dežek, da ne bo na	polje	kosca! Detelja je že visoka pet pedi, ah, pet	A
stran 70 . \/ V jutru zarana mrzla je slana	polje	pokrila in breg. V gredi sred vrta roža je strta	A
sosedom. Mati moja, mlada deklica sem čez	polje	za tvojim šla pogledom. V tvojih se zrcalila	A
50 . \/ V Širokem potoku Pojdem čez zeleno	polje	tja v samotno senožet, da pozabim ran, ki seka	A
konci prstov se dotikaš deklice. Čutim, kako	polje	tvoja topla, rdeča kri. Nisem deklica, ki jo	A
\/ Pustite me Pustite me iti samo čez	polje	ne kličite me in ne sprašujte. Lahko da je polje	A
ne kličite me in ne sprašujte. Lahko da je	polje	veliko in brez vode. Trgala bom bilke in pila	A
me ne bi pustil. Jaz pa moram iti sama čez	polje.	Utelešeni smo v vsem in v vseh okrog nas.	A
svojo podobo. Zato me pustite iti samo čez	polje,	ne kličite me in ne sprašujte. Nesmisel	A
sedi, kapljici vsaki on srečo deli: pade na	polje	‒ rodi zelenjad, kane na drevje ‒ obilen dá	A
/ stran 62 . / Al sem ti še znanec, Sorško	polje?	Ker dolgo se nisva videla že; in jaz sem spremenil	A
gnezdo záčne nosit. . / . / stran 79 . / Leži	polje	rávno, v polju rože krasne; dviga se škrjanec	A
Ti ravnina ... Ti ravnina,	polje	laško, ti si pilo kri junaško, ti pokrilo trupel	A
prst gnoji, daj nazaj jim srčno kri. Kaj bo	polje	ravno dalo? Saj je lastnih pokopalo sinov več	A
Hotel bi biti sam. V	polje	zbežati in sredi snega v beli tišini srca zaspati	A
na nje. Tiho sklonjen vase jim kažem pot na	polje	‒ da iz vrtenja, iz krogov sproste se. Majhen	A
živel rad večno. In grem, človek rdeč, čez	polje	zeleno, nad mano po sinjem jezeru tišine železni	A
da razkriva žalni pajčolan, zaveje veter čez	polje.	Rahlo pada mrzli dan.	A
domovih, o pesmi veseli, ki v noči se mesečni v	polje	razlije.” ‒ Močno srce je, močno in mlado, krepko	A
nocoj, ko pride na mojih krilih pomlad, čez	polje	vihral bom in čez goró in divjo svobodo proslavljal	A
‒ Vihar poplavlja	polje	in les: ‒ Kako, kako ti je, malo drevo?‒	A
trepetajoč, ko vihari vihar, ko grmi in treska, ko	polje	požar... stojim sam sredi vsega sveta, duše, srca	A
mati me čaka in mene ni, vse je tiho v noči,	polje	temnó, zdaj bi stopil tja, pokleknil pred njo	A
ustavili, v sive plašče zaviti, sredi poti,	polje	kakor izhojena pot in vas kot kup otrok. Vse	A
........................... 38 Čez to ravno	polje	...........................................	A
172 . / . / stran 7 . / Leži, leži ravno	polje	...........................................	A
naj bo. . / . / stran 40 . / Čez to ravno	polje	Čez to ravno polje in čez te travnike pa gladke	A
stran 40 . / Čez to ravno polje Čez to ravno	polje	in čez te travnike pa gladke so steze, po njih	A
Dolince, povišajte se! Da se bo vid′lo to ravno	polje,	da bom vid′la, kje fantič moj gre. Oblaki, razkadite	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani