oblaka (831)

vesela): Papa, vse se je razjasnilo. Nobenega	oblaka	ni več na vedrem nebu; vsa žalost se je v veselje	A
začetka do konca, en sam trenotek - blisk plane iz	oblaka	v oblak, preteklost v prihodnost ...Ali si še	A
nese v dól niz klanec. Prismejí se ščip izza	oblaka	‒ Lahko vidiš ga sedaj junaka.	A
vse za nebesa, kjer glor′ja njega sije brez	oblaka,	oko ni vid′lo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene	A
edina sva. En sam dih, dolg, in z vročega	oblaka	na jaso sem nazaj prišla. A glej, tam	A
Tak, ki ga bo reševal jutri. Smeh iz	oblaka	je nenaden.Sonce, ki se razlije čez led, čez	A
njega palo, spaka. Če usuje dež se nate iz	oblaka,	perut bi starke bila ti dobrota! Prehitro nje	A
Povprečnost ne bo nikdar rodila nevihtnega	oblaka.	Toda, ko sprožimo nevihto, tvegamo, da nas uniči	A
‒ Ah, iz	oblaka	večernega (zadnjega sla, ki ohranja Evropi še	A
stran 43 . / Kako naj se vzdignem iz peska do	oblaka	Težka sem in modra včasih preveč peresna za	A
visokega, sinjega južnega neba, ki je bilo brez	oblaka.	V celici je bila taka tišina, da se je v njej	A
bila razpeta mrzla in neizprosna sinjina brez	oblaka...	- Ja‐ja‐jaz nisem kriv! - je kar nenadoma	A
švignila je do same neizprosne sinjine brez	oblaka.	Tam se je z brušeno ostrino jekleno zabliskala	A
votlo, votlo je bilo sinje nebo nad njim - O,	oblaka	ni bilo nikjer!- votla je bila zemlja pod njegovimi	A
Dva kamna nista, ker nista hladna. Dva	oblaka	nista, ker nista tako lahka.« Orel in	A
»Kaj pa bi rad v dolini?« se je iz temnega	oblaka	posvetila svetla strela. »K njivi bi	A
strela pokarala grom. Nato se je vzdignila iz	oblaka,	stegnila zlato ognjeno roko v razpoko in potisnila	A
skoraj črni. Nebo je bilo zelo modro in brez	oblaka.	Samo stari, širokopleči Krn, ki je v dolgih	A
kakor nebo nad njim: tam gori nikjer nobenega	oblaka,	tu doli nikjer nobene skrbi do samega večernega	A
danes nekoliko motno, od suše prašno, a brez	oblaka.	Nihče se ne ozre na desno stran, kakor bi pod	A
travnike, pobočja, vrhove gora, nebo in dva velika	oblaka	nad Krnom - vse je v enem samem pogledu zajela	A
prihaja iz tega vonjhavega, omamnega, sladkobnega	oblaka.	Blazno faktografije.	A
podatkov, noža ne bi mogel potisniti vmes. Iz	oblaka	je videti svetleče oči in roke, ki delajo okrogle	A
silno bučanje golazni, ki se tre znotraj oklepov	oblaka.	Milijarde gomazečih žuželk je zaprtih notri	A
se razmnožujejo in zlagoma jih stene črnega	oblaka	ne bojo več mogle zadržati.Takrat bo sodni dan	A
krvave krogle na nebu, Tahijeve dežele in črnega	oblaka	ob boku mesta, preveč samega sebe in čurimurija	A
zapleše od rodoljubja vročega dne, krvavega sonca,	oblaka,	ob boku mesta vsi zamaknjeni prijazni obrazi	A
malemu ognju v ozadju. Iz tistega zadušljivega	oblaka	se je pokazala postava v črni halji.S tlečim	A
brišejo potne obraze, nikjer ni videti nobenega	oblaka.	Osladen zrak se nevidno vleče iz močvirij, reka	A
niti več brisal solz, ki so mu kakor iz težkega	oblaka	polzele po licu in se mu zatekale pod brado	A
v koritu, nebo jasno modro, nikjer nobenega	oblaka,	le vetrovo pošumevanje v krošnjah, a v kapelčici	A
drugikrat vro iz njega besede kakor toča iz	oblaka.	Prokleti!	A
veselje, da sem občutil udarce srca. Nobenega	oblaka,	nobene lise po nebesu.Sama čista, na gosto v	A
gosti megli, nad meglo svinčenosiv oblak. Iz	oblaka	ognjeni curki v goro, iz gore treski nazaj v	A
so se dvignile in premikale. Kakor bi pal iz	oblaka,	je treščil Iztok na sredo taborišča. »Hilbudij	A
svoje veliko veselje pa ni zapazil nobenega	oblaka	na smehljajočem obrazu Stankinem. ”Daj mi	A
... Strašen je Dunaj, kadar dežujejo iz	oblaka	razbeljene kaplje.In venomer dežujejo razbeljene	A
prah popije pomladanski dež: zarosilo je iz	oblaka,	a blagoslova nič in nobenega spomina. Moje srce	A
V prelepi sinjini je sijalo nebo, nobenega	oblaka	ni bilo na njem, tudi ne najtišje sence.Župan	A
plane iz plamena -- kedaj? Kaplja kane iz	oblaka	-- čemu?Daj, zagrni tisto temno ozadje protinaturne	A
visel na nebu, ali človek pogleda in vidi --	oblaka	ni več.Kam je šel, kako in kedaj?“	A
nenadoma vse ugasnile, kakor da jih je popila noč;	oblaka	pa ni bilo od nikoder in tudi jutro je bilo	A
albatrosa. Nebo samo hladno, neprijazno; ne enega	oblaka	ni bilo na njem, svetilo se je v jeklenem svitu	A
SPOMLADI I Nobenega	oblaka	ni na nebu; toda nad mestom leži siva megla	A
umazanih oknih je odsevalo - od onstran sivega	oblaka	pozdravlja nas uklenjene daljna pomlad.Misli	A
več ... Kadar pogledam s srca očmi tja onstran	oblaka	... in kadar pomislim, da bom spet videl vso tisto	A
Šinilo je, izginilo; mesec je prisijal izza	oblaka,	bela luč se je razlila po vrtu ... Že je stal	A
čudežno, zakaj sonca ni bilo na nebu in tudi	oblaka	ne, ki bi ga zakrival. Marko pa se ni veliko	A
vzduhu in da kliče neprestano pod nočjo, od	oblaka	do oblaka, previdno šepetaje: ”Andrejec! Andrejec	A
da kliče neprestano pod nočjo, od oblaka do	oblaka,	previdno šepetaje: ”Andrejec! Andrejec!“	A
v tistih sivih, udrtih očeh se je kakor izza	oblaka	zasvetilo sovraštvo in zaničevanje. Okrenil	A
žene ga veter, bliže in bliže vihrá. Glej, iz	oblaka	se izvijejo štirje perjaniki, štirje jezdeci	A
kakor v pravljici se je razlila mesečina izza	oblaka	skozi okno.Tiho je zavelo zunaj, veter je potegnil	A
sama hipoma, kakor strela, ki udari iz črnega	oblaka!	« »Ostane li potem vedno cvetoča ta vaša ljubezen	A
pogorje. Vsa moja trgovina gre skozi roke Jeromna	Oblaka	iz Žirov.Kar sem kupila, prineso ljudje v Loko	A
hipu je mesec na nebu priveslal izza sivega	oblaka.	Nikjer ni bilo opaziti luči.	A
včerajšnjega in ponočnega dežja. A Hotimiru in vzelo	oblaka	z lica.Bolj ko se je bližal Gabru, večja mu	A
Zatorej je Lovre, ko se je luna medtem zopet izza	oblaka	prikazala, pazljivo ogledal mesto okoli »grajske	A
omahnil. Ravno zdaj se je luna izza sivega	oblaka	pokazala in obsevala desetega brata, ki je prav	A
/\ .. stran 166 . \/ Nagnil se je čez rob	oblaka,	da pogleda, kam pravzaprav plove na mehki pernici	A
močno potegnil in Jernej bi bil kmalu padel z	oblaka	na zemljo. Na Reber bi bil priletel, v velik	A
Približala sta se bila strelonosna, nasprotna	oblaka;	mogoče ni bilo več, da bi ne šinila strela iz	A
mogoče ni bilo več, da bi ne šinila strela iz	oblaka	v oblak. »Enakorodna, enakopravna bodi žena	A
mu je duh v pretekle čase. Kakor luna izza	oblaka	jela mu je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna	A
svetlobi obraz kakor sonce, ki stopi izza deževnega	oblaka!	S sladkim nasmehom na ustih, z ljubeznijo v očeh	A
tja kakor petelin na strehi, junaka gospoda	Oblaka	pa nobena grožnja, nobena izkušnjava, nobena	A
kakor dela sveti Peter, ki se mu sveti izza	oblaka	srebrna palica in zlata štola.In zvonove poslušam	A
domačih sobah, ali zdaj naenkrat, kakor blisk iz	oblaka,	pride direkcija in ga zapodi iz pisarne na ulico	A
domačih sobah, ali zdaj naenkrat, kakor blisk iz	oblaka,	pride direkcija in ga zapodi iz pisarne na ulico	A
da bomo prej ali slej prišli iz tega prašnega	oblaka	in bo spet vse tako, kot je bilo pred velikim	A
Gaja pa je gledala. Nebo brez	oblaka.	Sivi pramen Jobovih las, kapljice znoja na njegovem	A
razmikala drevesne vrhove in gnala dva podolgasta	oblaka	v neizmerne višave.Više in više je plula svetla	A
več. Lune ne prekrije niti mrenica niti senca	oblaka.	Mogoče je slišati samo enakomerno brnenje, ki	A
ponosnim turnčkom pokrito, potegnejo dva siva	oblaka	iz nje, si odkašljajo in spregovoré: »Tilka	A
predstavljate poslednjo sodbo; kadar ne nebu ni nobenega	oblaka,	razmišljate o prebivališču blaženih; na sprehodih	A
kjer kleše Michelangelo samotno obliko temnega	oblaka,	leti Orten čez tajgo svojemu češkemu snu iz	A
vodnega sija, vsakega razpotja, vsakega roba	oblaka	posebej dviguje iz mračne površine, se počasi	A
kopala v soncu; nad Bohinjem enkrat nebo brez	oblaka.	V tem trenutku sem se odločil, da bom gorovje	A
letnem času, brez sonca in tudi brez oblike	oblaka	v brezsvetnem prostoru, kjer je na goli zemeljski	A
se je s krožnikom stegovala iz sopare kot iz	oblaka.	Šum pri mešanju kart je spominjal na tleskanje	A
govoril, jih je svetal oblak obdal s senco in iz	oblaka	se je zaslišal glas: »To je moj ljubljeni Sin	A
Naredil se je oblak in jih obdal s senco. Iz	oblaka	se je zaslišal glas: »To je moj ljubljeni Sin	A
šli oni v oblak, jih je obšla groza. *35 In iz	oblaka	se je zaslišal glas: »To je moj Sin, moj Izvoljenec	A
Sej to je tist. Noben od nas ne vid	oblaka,	razen našga fanta.” “Že v redu, ne si delat	A
bom povedu! Tebe je strah pred telim oblakom,	oblaka	pa je strah pred mano.Mejduš, takele oblake	A
bratu nisi prvošču smrti. Kar se pa tegale	oblaka	tiče, ga bova porihtala jutr, ko bo pršu zadost	A
identiteto. Kdo lahko danes za O'Blackom še prepozna	Oblaka,	za Busyjackom Bizjaka, za Whitom Beliča in za	B
ogledovanje podobe lahko načrtujemo, v primeru	oblaka,	pa se bo podoba tako hitro razblinila v nič	B
mimo srca, kakor gre preko polja senca bežečega	oblaka.	Ena sama bolest je, ki rani srcé do krvi, postavi	B
vzpenjale. ČEZ MORJE V DEŽELO DOLGEGA BELEGA	OBLAKA	Njene oči so bile zelene.	B
je odločen kolesariti v Deželo dolgega belega	oblaka.	Pojdi z menoj,« sem rekel, objel svoj bicikel	B
je zmanjkalo. Aoteroa, Dežela dolgega belega	oblaka,	kot se v jeziku prvih naseljencev Maorov reče	B
[...] Misli so oblaki. Obod	oblaka	pa ni natančno izmerljiv, temveč je Mandelbrotova	C
njim orožja zven leti. Pod njim - kakor senca	oblaka	- / topot kopit in lajež psa./ Zmeraj ga slišim	C
režiserja Boruta Nunarja in scenarista Mateja	Oblaka.	»Res sem obema hvaležen.	D
SCT Olimpijo in HIT Gorico. Po oceni trenerja	Oblaka,	za katerega je bil premor bistveno predolg,	D
čeprav naj bi spet zaigral Vidojević. Braneta	Oblaka,	ki je Prašnikarjevo slovo od LV komentiral z	D
opravljanjem nalog v Podbrezju opazila Simona	Oblaka,	zdaj preimenovanega v Simona Novaka, ki je 26	D
Erzarja In le tisti, ki ga zadene blisk iz tega	oblaka,	se spremeni v bitje istine - in blagruje oblak	D
poslal med gledalce domačega trenerja Braneta	Oblaka.	V zadnjih minutah in v sodniškem podaljšku, ki	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani