nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
In nekaj kot sozvočje se mi je zdelo nemogoče: če so mi drugi, ne samo pri petju, dajali napev, nisem bil sposoben, da bi ga prevzemal, podvajal, vodil dalje; tudi kadar je, obratno, kdo drug prešel v moje ozvočje, se mi je na mestu zataknilo; le neubranost prepira, h kateremu me je potem navadno mikalo, me je ščitila pred onemevanjem (vzrok takšnega prepira je bilo pogosto že to, da naju je prijateljica imenovala ‘midva’, beseda, ki mi ni hotela čez ustnice).
Somera pa je bila silno doživetje, in doživel sem jo na primer, ko sem nekoč zjutraj obrnil okensko kljuko in obenem v daljavi zaslišal tresk avtomobilskih vrat, skupaj s strgajočo lopato za sneg in signalom vlaka, ki se je slišal do obzorja; ali drugič, ko so v neki kuhinji postavili skledo na štedilnik, jaz pa sem istočasno odprl pismo; ali ko pravkar dvigujem pogled s pisalnega papirja k stari potemnjeni pokrajinski sliki na nasprotni steni, kjer se sončna lisa, kot tako pogosto ob
tej dnevni uri, kakor snop žarkov na točko vsakega drevesa, vsakega vodnega sija, vsakega razpotja, vsakega roba oblaka posebej dviguje iz mračne površine, se počasi premika z leve na desno - in tedaj sem jo lahko doživljal kot danes, ko sem pred jutranjim svitom s svojo mornarsko vrečo, s tistima bratovima knjigama v njej kot s prijetnim bremenom, šel mimo topotajočih, vršečih ali tudi zgolj tiho svetlečih se tovarniških hal na Jesenicah. Celo bolj trdo sem stopil, kakor da bi hotel pospešiti somero - noben mali ali veliki sovražnik mi ne bi smel od zadaj suniti v kolenski zgib -, in tedaj sem opazil, na podoben način kot prazne hale, prvega človeka tistega dne, obris šoferja v temnem, drugače nezasedenem avtobusu, zelo hitro na poti, tako, kot da bi ga pričakovali že na vseh postajah v dolini, in kmalu nato že prvi par, za oknom v stolpnici, moškega in žensko, njo stoječo, v jutranji halji, njega sedečega, v majici, in leta in leta mi je v spominu ostala predvsem sopara na
šipi, pri kateri sem si domišljal, da se moški tam zgoraj ne odpravlja na delo, ampak da se je z njega pravkar vrnil, prepoten, težkega diha zaradi celonočnega truda, ki je prešel name, kot bi bil moj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani