luč (10.397)

novega redovnika ‒ ali pa plačala svečo za večno	luč	z gornino desetih veder konjiške črnine. ENEJA	A
Poslušaj torej. Nocoj, ko ugasne v dvoru poslednja	luč	in se kraljica poda k počitku ‒ JOŠT Kaj,	A
dohodke treh vasi in svečo v cerkvi za večno	luč.	Pa tudi tebe, patre Melhijore, se spomnim.	A
grmovjem! . / . / stran 115 . / Kadar boste	luč	videli, jo pak urežite, kakor sem vam že povedal	A
luči? BARON jo s sabo vleče: Čemu nama je	luč?	Saj ne bova nič brala.	A
vzame v roke knjigo, lista po njej, prižge si	luč	ob postelji, leže, bere.Po vratih se zasliši	A
razrahljane živce. V tem trenutku ugasne	luč.	DEDAL: Kaj je zdaj spet to?	A
ekonomat? LOJZE: Kako pa naj grem, če je crknila	luč?	Če je crknila luč tu, je crknila tudi pri ekonomu	A
naj grem, če je crknila luč? Če je crknila	luč	tu, je crknila tudi pri ekonomu.Največkrat crkne	A
DEDAL: Jebemti elektrifikacijo.	Luč	se spet prižge. LOJZE: Ne tako, tovariš	A
jih nagle zatemnitve in ostri udarci luči.	Luč.	Odprejo se vrata.	A
5.	Luč.	Lojze pripelje Dedala v celico.Dedal se utrujeno	A
6.	Luč.	Vstopi Janko.	A
7.	Luč.	Dedal leži na postelji.Govori, blede.	A
Tema. Takoj zatem ostra	luč.	Med vrati Marek. Dedal na postelji, vzpne se	A
arija. Potem glasneje in nenadoma se prižge	luč.	Pri vratih stoji Dedal.	A
Dvigne gorjačo.	Luč.	Jula, Honza na tleh, splašen. HONZA: Kaj	A
6.	Luč.	Honza in Jula sedita ob mizi na njegovi »postelji	A
Kelti! HONZA: Namreč Azteki, ne Kelti.	Luč	ugasne. Tema.	A
Žvižganje vseh mogočih ptičev, radostno.	Luč	obsije klop v parku, kjer sedita dva klateža	A
MILKA: Umaknite se, gospod ... da prižgem	luč	... tudi roke umaknite ... Milka prižge	A
... tudi roke umaknite ... Milka prižge	luč.	Vsi v držah, kakor so bili v temi.	A
ko so omračeni celo tisti, ki bi morali biti	luč	sveta.) ...	A
...	Luč	sveta, dragi moj Primož! Nasmehne se,	A
navado, da skrivajo svoje misterije, evangelijska	luč	pa ne trpi, da jo prikriješ. VERGERIJ:	A
DOKTOR: Gremo. V tem hipu ugasne	luč.	Emerik še ponavlja valčkov ritem.	A
Ženska zakriči. Nekdo zavpije: »Prižgite	luč!	«Na stopnicah se prižge baterijska svetilka in	A
naenkrat polno sredi dvorane. Nenadoma se prižge	luč,	vsi otrpnejo.V dvorani precej razdejanja, stoli	A
Temo. FRANC: Počakati morava, da bo prižgal	luč.	JOŽEF: Odkar pomnim, je še ni prižgal.	A
da vidiva, kdaj se bo prižgala v tistem oknu	luč,	ne potrebujeva daljnogleda. FRANC: Z daljnogledo	A
prepričevati, kaj? Franc zagrne zaveso, prižge	luč.	JOŽEF: Kaj sem že hotel reči?	A
stopi k zavesi in Jo nalahno odgrne. JOŽEF:	Luč.	Franc se vrže na tla, tudi Jožef.	A
se domisli: Ampak -- nekdo je moral prižgati	luč.	JOŽEF: Globoko se strinjam.	A
Vendar pa ga nisem videl. FRANC:	Luč	zmeraj prižge človek. JOŽEF: Načelno da.	A
zagrne zavese. Privije žarnico, da zasveti in	luč	potegne nad mizo. FRANC: Slušaj ovamo	A
zagrne zavese, privije žarnico, da zasveti	luč,	potegne svetilko do Jožefovega obraza. Jožef	A
JOŽEF: Kdo jaz? FRANC umakne	luč	: Ne prepoznaš mojih rok?To so roke poštenega	A
Sicer pa, važno je, da si priznal. Spusti	luč,	da zaniha. Priznanje je važno ...	A
gleda skozi okno, potem zagrne zavese in prižge	luč.	FRANC: Menda ja ne spi v štumfih.	A
plein air, kakor pravimo, tako da pada polna	luč	na vas? DOBRIN Tako ne, gospod akademični	A
kakor olje za leščerbo. Kdaj bi že bila moja	luč	ugasnila, ko bi ji ne prilivala.Zopet pije	A
Sta bolj pametna ‒ URH je prinesel medtem	luč	iz žganjarne in piše v umazano knjigo ‒ dolžnike	A
Četrti prizor Kratka pavza. Lenčka prižiga	luč.	LENČKA Ali ni pri nas dolgčas?	A
videla, da pri tebi vsak večer še dolgo gorí	luč	... Pridi, Mami, povej mi o Davidu. MAMI	A
žuborenja in slap vode v školjko. ONA (tiho):	Luč!	(Stikalo.)	A
je, sam v sebi zaspati ... ugasniti v praznoti,	luč	brez olja ... Ž u p n i k od leve; obadva	A
vesel v tej hiši. - Rad bi bral; posodi mi	luč,	Novljan.Gre na desno k polici in vzame knjigo	A
prime svetilko, se mu roka trese: Posodi mi	luč.	Obrni se v steno in zaspi...	A
zaspi... Gre z lučjo in knjigo v predel, postavi	luč	na mizo. NOVLJAN pobira blazinico in plahto	A
videl. NOVLJAN: Veš kaj, Poljanec: privijva	luč,	postaviva jo visoko - od daleč bo videla, da	A
ní obupa. MATI: Dobro je, da sta postavila	luč	do okna.Čakajta nanjo; slišim že njen korak	A
pije in zagleda svetilko pred oknom. Kje je	luč?	NOVLJAN: Da bo videla.	A
MRVA: Stoj! Kaj poreče, ko ugleda to	luč?	POLJANEC: Čakali so name, ker so vedeli,	A
MRVA sedi za mizo, glavo ob dlani: Daj	luč	sem... ni potreba, da bi vedela... POLJANEC:	A
moje srce bo s teboj... ne zameri, Nina...	Luč	v predelu ugasne NOVLJAN: Nina... kamorkoli	A
videl, v izbi in v cerkvi... Poljanec je ugasnil	luč...	ali veš zakaj? Zelo tiho: Ali veš zakaj?	A
stran 30 . / MAKS stopi na stol in privije	luč:	Upihnimo luč, noben morivec še ni moril pri	A
MAKS stopi na stol in privije luč: Upihnimo	luč,	noben morivec še ni moril pri luči...In zdaj je	A
MAKS privije	luč	navzgor, z drugim glasom: Kaj počnete, gospod	A
privita in skozi zeleni senčnik pada zamolkla	luč	Nina pri oknu; odmaknila je nekoliko zastor	A
spalnico: No, spat! - Maks, potrpi, da prižgem	luč.	v spalnico; vrata ostanejo odprta; govori znotraj	A
FRANCELJ iz spalnice, kakor prej: Francka, prižgi	luč!	FRANCKA: Saj je luč.	A
prej: Francka, prižgi luč! FRANCKA: Saj je	luč.	FRANCELJ: Pa je tema in strah me je.	A
prime Francki za krilo. NINA: Glej, tudi ta	luč	gori premalo. FRANCKA: Saj je privita.	A
je svetilko na okno, da bi ne izgrešila poti.	Luč	nad morjem, da se ladja ne izgubi. DAMJAN	A
križem po svetu ... ali vriskal bi ... iz luči v	luč	...In da bi se vrnil, bi bil bogat ... POLJANEC	A
nevesta, svatovske pesmi so bile v najinih srcih,	luč	nebeška je bila v najinih očeh.In komaj je prestopil	A
Glej svet, glej življenje, sama radost in	luč!	Zaklenil si se v mrtvašnico, zunaj pa te kličejo	A
omamljen, skoraj jecljaje: Otrok svetlobe,	luč	iz nebes - MILENA: Ne maram senc, ne trohnobe	A
z očmi, z ustmi, z vsem telesom sesati vase	luč,	ki je je toliko na tem svetu, da je človek nikoli	A
nikoli ne popije, ne more popiti? Povsod je	luč,	povsod samo živo življenje, kamor se ozrem;	A
DOLINAR: Vse je kakor zdavna, zdavna gorka	luč,	za vekomaj ugasla.Kakor zadnja pomlad.	A
da bi videla, kakšno je življenje v soncu.	Luč	je in radost, bajka in paradiž.Meni pa se je	A
iz mraka v mrak - veselo hrepenenje iz luči v	luč,	iz pomladi v pomlad ...O srečni vi, blagoslovljeni	A
spomladanje vrtove, na visoke planine ... iz luči v	luč!	Ali sladak in rodoviten bo v srcih spomin na	A
tisoč! Vse ozadje se počasi razmakne, žarka	luč	zasveti, prikaže se sončno polje, čudovita spomladanska	A
skozi okno beli mesec in v srcih najinih velika	luč?	PETER: Zaradi gostov, čúdežna Jacinta!	A
PRIZOR Zlodej odpre duri v ozadje in napravi	luč	na verandi ŽUPAN v sveti jezi: Kar molči	A
svetinje, ter da nam je tudi v tem oziru vzgled in	luč!	- O svatje!	A
nocoj . / . / stran 151 . / ples zvezd pozemskih	luč	temnil nebeško.In kakor se mladenič veselí,	A
vem, gospod. ROMEO Le ona sama daje svečam	luč.	Kakor rubin v zamorčevem ušesu tako lepota njena	A
smeje zora se v obraz noči, na vzhodu njena	luč	zlati oblake. Že bliža Titanov se svetli voz	A
Zadosti luči je zaljubljencem lepote lastne	luč;	ljubezni slepi prijazna je družica slepa noč	A
odlašanje je smrt. JULIJA Zaupaj mi, ta	luč	ni dneva luč; dahnilo solnce je ta zračni svit	A
je smrt. JULIJA Zaupaj mi, ta luč ni dneva	luč;	dahnilo solnce je ta zračni svit, da bil bi	A
Tugomer. ZORISLAVA Zdrav! TUGOMER Videl sem	luč	in vstopil, dasi je pozno. ZORISLAVA Da pač	A
ti strinja s prekletim imenom, ki sem mu jaz	luč	življenja upihnil: domovino tvojo ‒ položim	A
bode na tvoji strani temu narodu prinesel pravo	luč	in čisto vero. ZORISLAVA V čigavem imenu govoriš	A
ni več zame nikjer na svetu. Hočem, da bodi	luč,	da bodi dan v temi, in v tistem hipu zablešči	A
grobu dobri mož, Še dolgo pómnila ga boš!	Luč	večno Bog mu skoro daj, In večni mir in sveti	A
jima z listom list šepeče, Tam na reki solnčna	luč	bliščí, trepeče ... Pod kostanjem Peter s čêla	A
katérimi svet je odét! . / . / stran 114 . / O	luč!	... mučeníca utíhne, Grmada pepél je in prah	A
Ne, ne! Vára	luč	očíj me mojih! Zájmimo si, bratje, Save v čaše	A
Življenja majnik jasni, z Bogom! Na nebu dneva	luč	pojema, strmi namé priroda nema, le vran kriči	A
sem dolžnik, bogati les; ko sem zagledal žarko	luč	nebes, ti dal si prvo postelj mi ‒ zibelo.	A
Da, vidiva se, zvon mi govori, da vidiva se,	luč	mi govori, na grobu kvišku plameneča luč. Da	A
se, luč mi govori, na grobu kvišku plameneča	luč.	Da, vidiva se tiste strašne dni, ko vsem odpre	A
zemlje črne, in duh ostavi kraj grobov, kot brza	luč,	kot ptič krilat spomina svojega iskat. ‒ Na	A
strast v očeh. V nočí temino in tišino odseva	luč,	odmeva smeh. Pred vrsto gostov onemelih, postavi	A
kletki droben ptič, misleči duh mi je tovariš, ki	luč	mi náuka prižiga: na solznem svetu vse je nič	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani