listje (1.146)

Kongresni trg ... vse je živo, mislim ptiči,	listje,	sonce sije skozi veje platan, veste, tam je	A
/ stran 146 . / KLEMENT: Jesen bo zgodnja,	listje	že odpada. MILKA: Ostani v Ljubljani, ne	A
Akademski ples bo. KLEMENT: Jesen bo zgodnja,	listje	že odpada. MILKA: Ostani v Ljubljani.	A
čez glavo, spala ... Jesen bo letos zgodnja,	listje	že odpada.Toliko megle že v avgustu.	A
Vsako jesen. Ko je	listje.	Nič ni žalostna jesen, ni.	A
žalostna jesen, ni. Poleti je sijalo sonce na	listje	in jeseni je zlato rumeno.Pride Marjana in reče	A
Kaj misliti? Na oktober, na mlado vino, na	listje,	ki ga je polno povsod po gozdovih? LJUBICA	A
DOLINAR: Ah, nič posebnega; zazdelo se mi je, da	listje	odpada in da se bliža jesen. MARTA med vrati	A
mrtvaške tišine vejévje mu čudno šumí. In	listje	šumeče se giblje Po vejah skrivnóstno takó	A
rakev prt mrtvaški mi natke, vihar naj velo	listje	nastelje mi na grob! V mraku Z mrakom sladek	A
stran 28 . / 26. Sonce se prebija skozi zeleno	listje	suicida 27. Pod asfaltom so skriti sarkofagi	A
vidim nič!... V obraz mi vetrc piše in vznaša	listje	više, vedno više. Kam greš, jesen?	A
mesečini, in na drevje, na šumeče, temno	listje	padali so démanti. Tam v aleji v ravni	A
dvignilo; in v tem hipu je vzdrhtelo rosno	listje	v tihem smehu; zasmejale so se rože	A
jaz. In kadar sapa zapihljá, na lipi	listje	šepetá, -- pa v izbo stopiva temnó, ne	A
vrtu so se priklanjale temne veje kostanjev in	listje	je trepetalo kakor mrzlično.Od daleč se je slišalo	A
svoje halje in mrzli sever z drevja ti odnaša	listje	dalje, dalje ... Kaj sonce je ponehalo te greti	A
sveti Mihael. Po polju so pospravljeni sadovi,	listje	je požoltelo, trava orjavela, po brdih breze	A
plan in log. Odpadlo bukvam je in hrastom	listje,	korak pa v njem šumi, studenec mrzel ves in	A
in plan in log. Odpalo bukvam je in hrastom	listje,	korak pa v njem šumi, studenec mrzef ves in	A
. / . / stran 55 . / Pismo (1915) Rumeno	listje	pada z vej ... Tako, kot še nikdar poprej, pri	A
že odpele so. V polju vlada sveti mir ‒ suho	listje	le trepeče in otožno šepeta, hladen vetrič z	A
slavec v temnih lesih, vir šumljal, drhtelo	listje	na drevesih. V bridkih je spominih duša zajokala	A
drobile; da toplo sonce včasih je sijalo in	listje	v mraku sladko šepetalo... Nekoč - nekoč spet	A
dobim, in raje grem k Albancu na pomfrit. Zdaj	listje	se suklja po ozkih cestah in iz pekarn veter	A
molčala. . /\ .. stran 31 . \/ Rdeče in zlato	listje	starega jesena je šepetalo namesto vaju. Negibno	A
in se ni vrnila. Brez slovesa kot lastovke,	listje	in čas. Ceste so umazane, prav tako zvezde in	A
otroka. Junak, ki groze ne pozna, kaj zdaj ko	listje	trepeta? »Oh, nepremišljena prisega!« obupno	A
ognjen? Trepeče, oh, revi, mi sleherna žila kot	listje	na drevi, ko bliža se sila, drhtim, oh, drhtim	A
Roži mlado lice zarudi ko žarja, fantu njeno	listje	tiho spregovarja: Danes tvoja ljuba bo se poročila	A
dolga leta raste sredi lesa, vetra moč jo maje,	listje	ji otresa. Veter nosi listje sestram v daljne	A
moč jo maje, listje ji otresa. Veter nosi	listje	sestram v daljne kraje, tam jim o samici sporočila	A
Na sivi cesti stojim. Rjavo	listje	pada z vej in jaz se samo enega bojim. Kadar	A
vetru se ziblje moje življenje kakor na latnikih	listje,	v svetlem viharnem jesenskem vetru. In kakor	A
mojem oknu ni belih zastorov. Tudi to rdeče	listje	na latnikih: pesem. Tigrasta mačka me gleda	A
Pod zelenimi kostanji sije sonce.	Listje	pada v moji duši, listje lepih sanj. Povej,	A
kostanji sije sonce. Listje pada v moji duši,	listje	lepih sanj. Povej, zakaj si odstrla pred menoj	A
sem jo Srečal sem jo pod jesenskimi zvezdami.	Listje	je padalo, veter je strnil svoj mrzli pajčolan	A
Iz srca polnoči.	Listje	ni zganilo se, kakor da še sanja, samotno ob	A
razblesti sivino sijaj ... Mogoče bi rado spet	listje	imelo ‒ srebrn sijaj, polcvetal, čudovit ‒ človek	A
Restavracija. In	listje	se siplje raz kostanje preko miz. In tista drama	A
Pogled. Rjavo	listje.	Bežen vtis.	A
Tu pri nas je topló. Leteče	listje.	Proti Karavankam.	A
grozdje zori, joj, med brajdami, med brajdami že	listje	žari. Neko negotovo, nestalno čustvo ‒ v jasnini	A
pride . / . / stran 39 . / bela smrt k meni.	Listje	raz drevje bo zašumelo in mi zapelo pesem v	A
Revica pa je sedaj skoraj ovenela, cvetje,	listje	zeleno zima ji je vzela. Spavaj, draga ljubica	A
ti mladi fantje na vojsko pojdejo. Pa kdo bo	listje	grabil, pa kdo bo praprot žel, pa kdo bo dekle	A
dekle ljubil, ko bom na vojsko šel? Jaz sam bom	listje	grabil, jaz sam bom praprot žel, jaz sam bom	A
skalin kipi, vrši tja v temni gozd. Po drevju	listje	vmes šumi, šumi, vrši ves gozd. Oj, ptičji glas	A
Sečuanu Ko da zahaja doma . / . / stran 94 . /	Listje	tava ponori vetrova piščal pa odplete vse sledi	A
obzorju. Takrat sem odmaknila svoje oči od tebe,	listje	je začelo padati name, videla sem, da je jesen	A
sviloprejec v razvojni dobi gosenice, ki žre murvovo	listje	noč in dan), glavo ima lahko in vedro, sploh	A
ceste se odražajo široke krone sadnega drevja.	Listje	murv utriplje v slabi razsvetljavi sveče.	A
neslišno je ponujala praprot svoje čipkasto	listje	za zglavje bolniku, ker so fantje brzeli k njemu	A
zelena ravnica. Tam je raslo precej visoko drevo;	listje	je bilo gosto, drobno, temno zeleno.	A
« je zamukala krava, ki je že posmukala vse	listje	z jesenovih vej. »Pridna si, pridna	A
se je oddahnil. Stopil je k trti in odgrnil	listje.	Komaj tri korake pred sabo je v vinogradu zagledal	A
platanini veji pred oknom razrastlo brstje v široko	listje.	Drugega zunaj ni videl.	A
vedel, ali bi se odločil za gosenico ali za	listje.	Oboje je imel rad.	A
ozrl po pobočju: jutro je bilo jasno, rumeneče	listje	se je zlatilo v bledem soncu, pihal je veter	A
upognil dozorevajoče klasje, pometel odpadlo	listje	in ga zvrtinčil s prahom na hišnem voglu.Zrela	A
»Gosenico sem odganjal.	Listje	žre.Drevo žre!«	A
»Da, gosenico sem gledal.	Listje	žre.Življenje žre življenje.	A
No, še malo listja za steljo.	Listje	že pada z dreves.Gozdovi rumenijo.	A
jutro! Posijalo je sonce in pozlatilo orumenelo	listje,	da so se vsa pobočja bliskala in povztrepetavala	A
toda pozabil ga nisem. Poleti ga je skrivalo	listje,	pozimi pa je kazal svojo grdo, zarjavelo koso	A
je vodil preko pobočja, je nad tabo zašumelo	listje	in mož je skočil predte, te pogledal s svojimi	A
zagledal pod hrastom. Grabila je lansko gnilo	listje,	razgrebala krtine in pela. Venček se je zdaj	A
Milica je prigrabila izpod hrasta, potisnila	listje	pod skalo in nato stopila nanjo.Vzravnala se	A
Milica je prigrabila izpod hrasta, potisnila je	listje	pod skalo in stopila nanjo.Vzravnala se je,	A
stebli visoke turščice. Smukal je orumenelo	listje	z drevja in vrtinčil prah po razritih cestah	A
je obdajala. Nobene ptice ni bilo slišati,	listje	je neslišno potrepetavalo v vetru, še moji podkovani	A
ki je otresal črvivo sadje, trgal prvo rumeno	listje	z dreves, ga razposajeno vrtinčil v zraku in	A
je odgovoril Martin, stopil v hlev in legel v	listje,	ki mu ga je bil odkazal hlapec.	A
ni,« je nadaljeval glasneje in sunil z nogo v	listje.	»Hm, kdaj pa so na kmetih hlapci spali na rjuhah	A
Potem se je vlegel. Zakopal se je v	listje	do vratu, kakor je to delal v svojih mladih	A
ciprese in breze. Ko je zvečer legal v svoje	listje,	ni več govoril o krivicah, ki se godijo kmečkim	A
vedel, da ne spi na rjuhah; zakopal se je v	listje	do vratu in ni bilo dolgo, ko so mu zrasle peroti	A
nič od vse te toplote. Noči so bile mlačne,	listje	je šumelo, včasih so vriskali fantje.Zvečer	A
Od pomladi do jeseni ga je skrivalo zeleno	listje	vrbinih vej, pozimi pa je iz naplavine, ki se	A
Star hrast ponosno sameva sredi senožeti. Trdo	listje	na njegovi široki krošnji zadovoljno vztrepetava	A
Krogle že žvižgajo nad glavami in klestijo	listje	s hrasta. Giusto se dvigne, da bi skočil k partizano	A
Pozna jesen. Redko grmičevje je že golo; suho	listje	leži po dvorišču. Sova, ki ima obvezano	A
loncih ter osmukajo že ovenelo cvetje in suho	listje.	Nato jim roke brez dela obležijo v naročju, glave	A
KOSMAČ . / . \/ . / giblje redko, slabotno rjasto	listje.	Mlada mati si z roko podpira glavo in se nagiblje	A
Pred bajto stoji zelo visoka pozníca; njeno	listje	je tako temno zeleno, da je zdaj videti črno	A
je cvetela po njivah, po gozdu je že rumenelo	listje.	Pod hišo je rasla stara tepka.	A
okornemu popotniku sovražen, tuj. Prah pokriva	listje,	obleke se loteva, poldan se nagiba, zrak se	A
po cesti, ko stoji pred ograjo. Prah pokriva	listje,	obleka se loteva, poldan se nagiba, zrak se	A
odhajajo v noč, v oddaljeni mir med penasto	listje.	To je trenutek počitka, sprostitve, kratek	A
vejami. Kdaj je tožni veter spihal zadnje rumeno	listje	z njih?V dolgih dneh, ko je ždel v svojem skrivališ	A
druge nemarnosti. Na glavo mu je dajala hrenovo	listje	in mu na veliki beli trebuh položila zelo vroče	A
stikajo z oblo pokrajino, z bukve pred hišo odpada	listje,	polje je temno, pokošeno, jesen je, kmalu bo	A
tisto tiho mesto, ki mu pripada. Zrak je čist,	listje	je rumeno in nekoč se bo vrnila tja.A šele takrat	A
svetloba. V patiu je cingljala voda, zeleno	listje	je žuborelo. Ko se je ozrl, ščurkov ni	A
vlažno kupolo nad mestom. Naenkrat je zašumelo	listje	in krošnje so se zganile.Čez gladino reke se	A
bila na ulicah. Zdaj je šlo poletje h koncu,	listje	je rumenelo, nebotičniki so se barvali v rumeno	A
skozi ulice val hladnega zraka. Zdaj je bilo	listje	zares rumeno, v parku so ga vrtinčili nenadni	A
zemljo. Na puhtečo zemljo, na humus, na sprhnelo	listje	z vonjem po trohnobi, po prhlini. 3	A
kupi trohnečega listja. Sedel je na mokro	listje,	s hrbtom se je naslonil na drevo. Sem je dopotoval	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani