kočija (276)

Trubar pride na dvorišče škofije. Vojaki, konji,	kočija,	ženske letajo sem in tja, številne Bonomove	A
ki si gnezdo v device lenem prstku je izbral.	Kočija	je orehova lupina, ki jo je mizarica - veverica	A
bil pust in žalosten. In takrat pride mimo	kočija,	švigne mirno kakor sanje.Videl sem samó obraz	A
je ona zlezla k meni. Spodaj je naju čakala	kočija,	in sva se odpeljala.« »No, in kako se	A
prelepi pozni uri pa je že drvela skozi nočni hlad	kočija.	Ko je švignila mimo Mežnarjeve hiše, ki je bila	A
kjer je baje živela njegova pobegla žena, in	kočija	je švignila okrog župnišča ter zavila v sotesko	A
grbastega harmonikarja. Luka je nategnil meh,	kočija	je drvela in Štefucu je bilo prijetno v vetru	A
jasno namenjeni tja, naš voz je bil nebeška	kočija,	ceste pod seboj nismo čutili, potovanje je bilo	A
nima lahkega potovalnega voza, ki je skoraj	kočija.	Je moral prijezditi s tem kljusetom?	A
bi se kupil pripraven konj, koliko bi stala	kočija;	dekleta so hotele vse postati natakarice ali	A
vama imam le to povedati, da bo jutri ob sedmih	kočija	naprežena, tedaj pospravita še danes, kar mislita	A
srečo ali nesrečo. . / . / stran 87 . / Ko se	kočija	ustavi na dvorišču, pošlje svojega služabnika	A
podali na dvorišče. Pred vrati je stala okrašena	kočija.	Vprežena vranca sta rezgetala in čakala trenutka	A
k reki Rabi lovit postrvi. Njegova razkošna	kočija	se je ustavila na vogalu, kjer se je zbralo	A
navsezgodaj peljala tod mimo zlata kraljeva	kočija	z velikim spremstvom, ki je bilo prav tako pozlačeno	A
pri priči ogledati in že dopoldne je kraljeva	kočija	pridrdrala k reki Rabi. Ko je kraljevič na dvorišču	A
vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa	kočija.	Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar	A
pa vendar je dejala baba, da pride časi celo	kočija	sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin	A
to ropota nekje v zakotju, kakor bi drdrala	kočija	po grbastem tlaku ali kakor bi prasketal ogenj	A
Na nekem takih izletov se je nama pripeljala	kočija	nasproti.Voznik, zavaljen človek, je javno kazal	A
ženska z vsem mogočim rastlinjem na klobuku.	Kočija	je vozila počasi po napeti cesti in časa je	A
sredi v Tepanjcah, namenjena je bila v cerkev.	Kočija	pa je čakala kraj ceste. Prevzelo je Jakopeta	A
kmetiški koleselj menda ne bo tako drag kot mestna	kočija	- da, je že prav, dvajset kron ji dam. -Saj	A
ta ženska.« Tako je razsodil Brest, ko se je	kočija	skrila za ovinkom, in je začel hoditi gor in	A
dvor. Na cesti pod balkonom je čakala velika	kočija.	Hlapec je že sedel na kozlu in prigovarjal nemirnima	A
brez prestanka, dokler se ni primajala ogromna	kočija	pred gradič.Od tistega večera ni napregel stari	A
kmalu nato od dolgega časa; na dvorišču je stala	kočija	vsa oprašena in razpala; zavrtila sem nekoč	A
trenotku se je pripeljala mimo gosposka mestna	kočija,	gospod in gospa sta sedela v njej. Pripeljala	A
in z menoj!“ ”Pa si misliva, da je gosposka	kočija	in da ste vi kočijaž v livreji!“ Skočil je	A
čeznaturno lepe, da jih ni móči popisati. Gosposka	kočija	letí po široki cesti, tiho in jadrno, kakor	A
razlivalo vroče zlató ... Pred vrati je zadrdrala	kočija	in suh častnik v dolgi, tesno zapeti suknji	A
...“	Kočija	se je odpeljala in Danijel je gledal za njo	A
se je par korakov od njega nenadoma elegantna	kočija	in iz njé je stopila dama, - skoro še otrok	A
mnosivih očí. . / . / stran 216 . / ”Čigava je ta	kočija?	“ je prašal Kolokotronija. ”Iz njé je stopila	A
cesti se je pomikala počasi nerodna starinska	kočija.	Streha je bila nenavadno velika, iz močnega zelenega	A
konja sta stopala kakor se jima je hotelo.	Kočija	je bila polna raznih škatel in zavojev, a globoko	A
sebe. V prvem hipu je vztrepetala od strahú:	kočija	se je zibala pod njo, a vsenaokoli črna tema	A
noge so se mi tresle ... Tedaj se pripelje mimo	kočija	v hitrem diru; razločim jo komaj, kakor daljne	A
hreščala v rjastih tečajih. Tam je stala gosposka	kočija	in konja sta bila že vprežena. Na hišnem	A
Francka. . / . / stran 171 . / Ko je prišla	kočija	mimo, se je ozrl skozi okence in se je nasmejal	A
je zasmejala. Voznik je zamahnil z bičem,	kočija	je švignila mimo in je izginila za zidom.Ko	A
bila takrat zelo blizu - bogastvo, gosposka	kočija,	dvoje parov konj, vse življenje tako sladko	A
bil napravil nekaj grdega. Zadaj je prihajala	kočija;	ozrl sem se, ali od daleč nisem mogel spoznati	A
zibalo belo nojevo pero na klobuku poštarice in	kočija	je izginila za holmom.Napravili so najbrž izlet	A
pihal od juga, -- odpeljala se je v hitrem diru	kočija	izpred hiše Antonijeve.In v kočiji je sedel	A
v svet, bogve kam. Pa se pripelje mimo lepa	kočija	in iz kočije stopi gospod...« In nekoč niso imeli	A
velika hiša z mnogoštevilnimi okni. Mimo vozi	kočija,	kopita krešejo po gladkem kamnu, veselo rezgečeta	A
je tam ob ovinku, po beli cesti, pripeljala	kočija,	kakršne še nikoli ni bilo v teh krajih; dvoje	A
zasvetili lasje nad belim obrazom; peljala se je	kočija	- čudno je bilo - preko polja, preko travnikov	A
In tudi takrat ga je videl, ko se je peljala	kočija	mimo in se je zasvetil v soncu bel obraz pod	A
niso mogle geniti. In tedaj se je pripeljala	kočija	po beli cesti; dvoje urnih belcev je bilo vpreženih	A
pa sta dirjala jadrno, izgubljala se mu je že	kočija	izpred oči.In omahnil je tedaj in se je zgrudil	A
prevelikim bremenom, ki si ga je bil naložil.	Kočija	pa je hitela preko polja in travnikov, zmerom	A
hitro sta bila vprežena urna belca, že je hitela	kočija	preko polja in travnikov,napravile so se misli	A
osojniški so nastežaj odprli usta, ko se je zlata	kočija	nenadoma zamajala ter se v jadrnem diru spustila	A
hitro navzgor, ko da bi se majala majhna bela	kočija	med kamenjem.Revež se ni mogel vzdigniti v zrak	A
v osmih dneh - kolikor je potrebovala poštna	kočija	v obe smeri. »Hm, pa pravijo, da je	A
se pripelje po prašni cesti za nama gosposka	kočija.	Pred njo so bili vpreženi štirje tolsti konji	A
palače prirožlja sedaj težka, srebrno okovana	kočija,	katero vleče osem tolstih dolgorepih belcev	A
prav zapisano. Ravno tedaj je prirožljala prva	kočija	po Glediških ulicah.Čeljustnik ji je takoj posvetil	A
ravno loščila zadnja je vrata, ko na vrtu ustavi	kočija	se zlata. Mlad princ stopi iz nje.	A
V. Velika gosposka	kočija	je kmalu zadrdrala s samostanskega dvorišča	A
VI. Samostanska	kočija	je že po klancu Radohove vasi drdrala proti	A
peroti tudi že voznikom,« je prior rekel, ko je	kočija	mimo vozov dirjala za ovinek. »Tem se	A
zdaj razžene bratovščino s starimi pravicami.«	Kočija	je prašila ob hosti nad vasjo Cesto.Na smrekah	A
bodo kmalu prazne vse hoste in vse vodé.«	Kočija	je zdrsnila dalje, pa ne daleč. V cestnem	A
bi ti rad.« Ženska se ni utegnila zahvaliti,	kočija	je šinila dalje. »Kako veliko misel	A
otožno pogledal in umolknil; strežaj je zatrobil,	kočija	se je ustavila pred Trlepovo hišo v Malem Gabru	A
VIII. Ko je samostanska	kočija	minila Pljusko, so zaprta vežna vrata krčme	A
krčmo: »Od enajstih do polnoči se goreča črna	kočija	v četver vozi po cesti med Višnjo goro in Stično	A
»Res, tisti je.	Kočija	je iz pekla, konji in kočijaž tudi; gospod pa	A
hoste pred vasjo je po cesti zdrdrala opatova	kočija	in se, še preden so se umirili in razmeknili	A
desetih z velike ceste v Stično drdrala potna	kočija,	za njo je peketalo krdelce jezdecev.	A
morda ne gosposkega oné!« Bolj jo se je bližala	kočija,	močneje in glasneje je trobil strežaj.	A
so se obrnili!« se je Trlep prestopil, ko je	kočija	z biriči postala pred samostanskimi vrati.	A
srca ljubil.« Prigodilo se je, da se pripelje	kočija	po cesti mimo pastirjev, kateri so po gmajni	A
peljala. Blizu tistih pastirjev se je morala	kočija	umakniti velikemu vozu.Konji so zapeljali preveč	A
velikemu vozu. Konji so zapeljali preveč v jarek,	kočija	se zvrne in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž	A
dvanajste ure tistega dne se pripelje po cesti	kočija,	zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer	A
ŠOLAR V NEMŠKEM GRADCU Drugi dan je bila	kočija	že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle	A
stran 202 . / Kmalu potem je oddrdrala grajska	kočija,	v kateri so s Kvasom sedeli sodnik in grajski	A
dohajati; za vozom rajši teče.« In ker je hipoma	kočija	že iz dvora ven, obrne se zopet k mlademu gospodu	A
se je vselej pred ono krčmo, kjer je grajska	kočija	čakala, da je mogel gospico videti in pozdraviti	A
izpod kapa je lilo z neba, ko je znana grajska	kočija	na dvorišče pridrdrala. Gospa je tekla dol.	A
ni storil. In res je stala kmalu potem lepa	kočija	pred gostilno, v katero sta bila vprežena dva	A
pripeljala se je po naključju mimo dvorska	kočija.	Visokostasen mož, vojaško opravljen, je sedel	A
koncu in meglenega jutra stala je razborška	kočija	naprežena pred velikimi vrati; praznično oblečen	A
sporočiti svojo rešitev, preden se je tvoja	kočija	brez tebe vrnila od brežiškega broda.Usmrtil	A
hudega. Pred velikimi vrati je stala tista	kočija,	v kateri se je po Binkoštnikovi trditvi pripeljal	A
visoko. Na dvorišču stoji častitljiva grajska	kočija,	ki jo mali hlapec drgne in pere v potu svojega	A
zamaknjen ves čas; hitim za njo; pred vrati stoji	kočija,	ravno je stopila vanjo, še vidim njene obleke	A
tja po polju. Kar pridrdrá po cesti gosposka	kočija;	s ceste krene naravnost proti naši vasi.Kakor	A
vozniku, da naj ustavi blizu našega soseda.	Kočija	se odpre, iz nje se prikaže tuj gospod; za njim	A
mene! Voz se zapre, voznik udari po konjih,	kočija	zdrči kakor blisk, soseda pa za njo v tek!Kmalu	A
je svoje korake, kar je le mogel. Ko se je	kočija	odpeljala, se je grofica smehljaje priklonila	A
spremstvu dvajsetih vojščakov pripeljala na dvorišče	kočija.	Zapeli so vnovič rogovi in iz kočije je stopil	A
naenkrat prazne. Tu teče tiho dalje gosposka	kočija,	tam hiti postaren uradnik med svoje gostilniško	A
Vsak dan skoro je drdrala starodavna ogromna	kočija	izpred gradu po lipovem drevoredu in zavila	A
razpočene mize. Tačas je že tudi priropotala stara	kočija	izza ogla in obstala pred teraso. »Dolgo	A
poleg čitalnice tudi - kazino. Jedva je obstala	kočija	pred kolodvorom, skočil je že Pavel iz nje in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani