Dnevi so se po čeli vidno krajšati in krčiti, postajali so hladnejši, jesen je zavijala širne bukove gozde polagoma v rumen plašč. Gernauov podaljšani vojaški dopust se je približal svojemu koncu in meglenega jutra stala je razborška kočija naprežena pred velikimi vrati; praznično oblečen hlapec je držal vajeti in čakal že nepotrpljiv mrmrajoč: »Pokaj ukazuje naprezati, če se pripravlja kakor bolnik na obhajilo.« Gernau, za odhod pripravljen, prišel je s svojim prijateljem po stopnicah dol.