V tistem trenotku je zaklical, vzdignil se je z veliko močjo in je hitel za kočijo - naravnost preko polja, preko travnikov, proti tistim lepim goram, ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor siv oblak. Toda pretežka je bila butara, že je omahoval in se opotekal, belca pa sta dirjala jadrno, izgubljala se mu je že kočija izpred oči. In omahnil je tedaj in se je zgrudil in je zatisnil oči, da bi umrl.