šimen (394)

najvišji stolp do nebá in zlezi kot sveti	Šimen	na stolp le‐tá. Sebój pa si vzemi papírja	A
Cvili pa, kakor bi drl. ‒ Hoj,	Šimen!	« zavpije in potrka s kladivom, ki je viselo	A
kladivom, ki je viselo na vratih. »Odprite,	Šimen!	kolo vam bo odneslo; tako se suče.« Dolgo časa	A
zmaje z glavo. »Ha Miha, ali si ti?« pravi	Šimen,	golorok in gologlav. »Kaj pa kolovratiš okrog	A
lesketale zvezde. Miha popravlja z gorjačo ogenj,	Šimen	pa zažiga svojo pipico. »Žandarjem si lepo ušel	A
odgovori Juri. »Ti presneta reč,« premišljuje	Šimen.	»Kako govoré ljudje okrog, in kaj vse pripovedujejo	A
znamenje takšno in od kdaj da tam straši, in	Šimen	začne pripovedovati o rajnem prapreškem gospodu	A
strašilo?« vpraša Miha. »Le počakaj,« pravi	Šimen,	»naj parkrat potegnem.« Ogenj mu je bil zopet	A
natlači in prižge, in počasi in premišljeno uživa	Šimen	njegov dar. »Ali če me je strašilo?« začne znova	A
potlej pa marsikaj vidi.« »Fant,« ga posvari	Šimen,	»ti govoriš tja v en dan in ne veš, kaj praviš	A
pokažejo tatu v zrcalu.« »Le norčuj se!« se jezi	Šimen.	»Sam ostaneš norec.	A
enkrat priti, da bi mu povedal, kaj ga čaka.	Šimen	se izgovarja nekaj časa, češ, da se hoče oni	A
njih. »Kar je lepših, dajta meni,« je dejal	Šimen,	»druge pa vzemita!«Fantajih povežeta v rute	A
da ne bi trpele duše v vicah, kakor je menil	Šimen.	»Zato je toliko požarov,« je dejal, »ker ljudje	A
naravnost proti mlinu. Kolo je bilo že obstalo, in	Šimen	je sušil na soncu pest pšenice. »Oče, to boste	A
če bom verjel ali ne.« . / . / stran 45 . /	Šimen	se upira, upira, a nazadnje odvede Jurija v	A
narejen; les pa se je sekal na sveti večer.	Šimen	dene potem mnogovrstnega kadila v ponev in kadi	A
se ne gane, tako da se prepriča nazadnje sam	Šimen,	da je nemara res vode premalo. Mračilo se je	A
poti stoji pod vrhom še ena hiša, Šimenova.	Šimen	je Pečarju najbližji sosed, a čeprav stojita	A
tudi v največji suši ne usahne, in Pečar in	Šimen	gonita sem živino na vodo.Ravno je napajal Primožev	A
malo oglasita, če bi šel nemara kdo z njima;	Šimen	in njegova žena sta se jima pridružila.Tema	A
je pridnejši z rokami ko z jezikom,« je dejal	Šimen,	in tudi Anica se je potegnila zanj, trdeč, da	A
ni vedel komu. »Ti reč, ti!« je dejal stari	Šimen.	»Naj bi jaz klical Štefana s palico, ne zbudim	A
Potlej si je pa mel Matija roke. »No,«	Šimen	je dejal, »ali nisem rekel, da on vse zna, če	A
Vzrok je bil kaj malenkosten.	Šimen	je nekaj zidal, in ker je rabil vode, da bi	A
Hentaj, kako je bilo težko naložiti ga zopet!	Šimen	pokliče Štefana.Oba vzdigujetice-1471 	A
. / . / stran 137 . / »He, Matija!« kliče	Šimen,	»pridi pomagat, pridi, da naložimo!« Matija	A
prvi prišli domov.« »Pa res,« prevzame besedo	Šimen.	»Morda se omožita res obe še pred zimo.	A
govoril gospodar o tem in onem, in kako misli	Šimen	Anico omožiti na dom in da ima Juri lepo priliko	A
Štefan Rozalko. »Stara sta že dosti,« je dejal	Šimen,	»ali ni res?Pametna tudi, kaj?	A
ne vem kaj!« »No, in ona njega tudi,« pravi	Šimen.	»Ne vem prav, kako dekle misli,« pravi Pečar	A
vest o njegovi smrti, je dejal: Škoda ga je!	Šimen	je šel v Dolino naznanjat nesrečo duhovnemu	A
za nekaj dni vso zavednost, in če bi ne bil	Šimen	tako skrbno vse urejal in Juri tako marljivo	A
brez oporoke, se je lotila gosposka zapuščine.	Šimen	je bil izbran za varuha in vestno je zastopal	A
Zdaj se bo morala skoraj omožiti, je mislil	Šimen	in je bil preverjen Štefan.A žalost ob očetovi	A
tega je bila tudi jezna na Jurija. Ko je namreč	Šimen	iskal nosilcev umrlemu sosedu, je določil tudi	A
Jurija; a ta mu odreče naravnost svojo pomoč.	Šimen	se obrne na Rozalko, ki ni verjela, da bi bilo	A
na izhod. In bile so zime, kakor je pravil	Šimen,	da so komaj dvakrat prišli iz svojih zametov	A
»Saj nobenega moškega ne vidi,« se je čudil	Šimen,	»in z Jurijem menda vendar ne vleče.« »Na to	A
je bil boj. »Ti neugnana zver, ti!« pravi	Šimen	in brca volka z nogo. »O Juri, ti si srečen	A
bi nam ne utekel.« »To ste lovci, da!« pravi	Šimen.	»Veste kaj, mož?	A
Vi niste Pečar; kaj ne, da ne?« »	Šimen	sem, Šimen, sosed Pečarjev.« »Saj vas pelje	A
Vi niste Pečar; kaj ne, da ne?« »Šimen sem,	Šimen,	sosed Pečarjev.« »Saj vas pelje pot mimo Pečarja	A
Bodite tako dobri!« »To je že prav,« pravi	Šimen	in dene zajca na voz, Rožanec pa se obrne proti	A
se spogledovali. »Vi ste streljali,« pravi	Šimen	žandarju.»Ali se pa sme vedeti zakaj?«	A
E, hudo je to, hudo.« Solzne oči sta imela	Šimen	in Štefan, ki se je bil obrnil proč, da ne bi	A
stran 210 . / »Premec, Premec,« ga je miril	Šimen,	»bodi vendar pameten!Saj vidiš, da ni Rožanca	A
tebe bom pa jaz, ker prerokuješ brez patenta.«	Šimen	pa si ni toliko gnal k srcu Premčevih besed	A
blizu vasi, »Če vam je še kaj do njih.« »Prav,	Šimen,	« se nasmehne župnik.»Enkrat sem vas bil vprašal	A
A Štefana le ni in ni. »Miha!« pravi	Šimen	čez nekaj časa, »polič vina ti plačam, kadar	A
Pa mraz!« »Jaz sem star človek,« prosi	Šimen,	»in raje me zebe nego tebe, ki si mlad; pa vendar	A
starega Šimena, ki je šel zamišljen svojo pot. »	Šimen,	kam pa tako zgodaj?«‒	A
oh!« . / . / stran 227 . / »Tako je, tako,	Šimen,	« pravi Ožbe.»Smrt letos ne kosi samo otave,	A
zagovarjal vrline pristnega brinovca, Ožbe in	Šimen	pa, ki sta bila tudi prišla h kresu, sta menila	A
gospod župan in nič manj lepo visokošolec Ivan	Šimen,	kako imenitno so pevci peli pod spretnim vodstvom	A
»To pa. Idi,	Šimen,	in prinesi dva ‒ tri otepe slame prinesi, da	A
prinesi, da bosta imela gospoda na čem ležati.«	Šimen,	starejši Čajžev sin, se je leno obrnil in razmišljeno	A
dve češplji,« se je oglasil za Čajževim hrbtom	Šimen,	ki je prinesel tri otepe slame in jih vrgel	A
tistih treh vrečah ste pravili?« je vprašal	Šimen.	»Res, tri nove vreče so mi tudi ukradli.«	A
so pa le krompir in ga pekli,« je pripomnil	Šimen.	»O tisto pa; kradli so krompir in koruzo so	A
bi se v mislih čudil takšni neustrašenosti,	Šimen	je pokazal svojo pogumnost ter šel po vratu	A
Bobnarju in ves dan je ni bilo domov. Oče in	Šimen,	oba sta šla po njo in sta jo komaj spravila	A
dveh nisem hotela iz hiše, ker smo prijatelji.	Šimen	je trdovraten in samosvoj človek, ki ne ostane	A
glas sem hitel iz konjušne. Na dvorišču je stal	Šimen	ter držal na povodcu Čajževo žrebe, čilo, no	A
sem si: mrvica se uleže in pozimi jo bo moj	Šimen	nosil kobili. Pa kaj ‒ že zdavnaj so bili odmarširal	A
Čajž je dvignil glavo ter rekel: »To je moj	Šimen.	Vso noč bo rogovilil, jutri pa ne bo mogel	A
naročilo. Čajž je dal zapreči svojega konja in	Šimen	ga je moral peljati v Črni dol.Šimen je pravil	A
konja in Šimen ga je moral peljati v Črni dol.	Šimen	je pravil potem, da sta se prav suho pozdravila	A
siromašne šolske mladine in potem naj birič	Šimen	z njo stopi naokoli in nabere prostovoljne prispevke	A
in pisar in poglavar. Drugo jutro je birič	Šimen	v Kozamernikovi štacuni na vogalu razkladal	A
župnik, zasilni učitelj in moj oče. Učitelj	Šimen	je sprožil vprašanje: »Kaj pa nameravate s sinom	A
Rad bezlja po planinah.« »Oh, nikar,« je	Šimen	kar vzdihnil.Pritrdil mu je župnik.	A
in četrti razred.« »Tako, tako,« je pritrdil	Šimen.	»V Radovljici se že nemško učijo.«	A
same prav dobre rede, razen lepopisja. Učitelj	Šimen	nas ni znal naučiti lepopisja. Ko sem očetu	A
dobili na Podlogu in vsakega o kraljih. Ker oče	Šimen	ni hotel brskati po pratiki za imeni naprej	A
»Mm -« in odšla za gospodarja po večerjo.	Šimen,	gospodar, je vstopil, snel klobuk in zamahnil	A
Nerazločne, a trde besede so trkale ob strop.	Šimen	si je podprl glavo.Gašper je gledal očeta, odpiral	A
slišalo pogovarjanje očeta in Gašperja. Oče	Šimen	se je ves prerodil.Kot bi šlo za njegovo poroko	A
so držali skupaj in bili vsi ene misli, da je	Šimen	neumen, ker trpi táko mlado k hiši. Kajžarji	A
gruntar, ki je imel dve hčeri, zreli za Podlog. »	Šimen	ni neumen, če ženi sina z Lucijo,« je sodil	A
»Svet naj se zravna.	Šimen	s Podloga je mož.« »Mož, mož!« je trkal	A
»Mar se bomo spopadli?« je veselo vprašal	Šimen.	»Eh, nič, nič.	A
dolgega časa, kot je mrtva krčma. - Kaj bi, oče	Šimen?	Klobasico še imam.	A
in posadili Podlogarja medse. »Zahvaljen,	Šimen,	ki ženiš sina z Lucijo.Pred Bogom in ljudstvom	A
»Kaj hoče, če je pa sramota pred pragom.«	Šimen	je izza frakeljna šinil s pogledom v soseda	A
Stopil je do Šimna in poiskal njegovo roko. »	Šimen,	mož svetopisemski si.Bog je v tebi!«	A
Sredi vsega direndaja pa je stal on: oče	Šimen;	vzravnal se je, kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset	A
In ko so pripeljali balo na Podlog, je oče	Šimen	svojeročno postavil dva škafa vina pred hišo	A
Na zdravje Lucije!« je vabil in točil. Da ni	Šimen	oznanil vozačem in godcem nedelje, zapili bi	A
Blagoslovite me.«	Šimen	ga je prekrižal prvič: »Bog naj te blagoslovi	A
je bila pisana v vodo. Za durmi je pa stal	Šimen,	sredi zime golorok, da so se mu svetili beli	A
Tak dan se človek razodene,« mu je prerokoval	Šimen,	nagnil kozarec in preko njega izpod na pol priprtih	A
se delavniški preoblekla in začela pomagati.	Šimen	je prišel iz hleva, ko je po dolgem času spet	A
brez joka začele kapati solze. Tedaj se je	Šimen	zganil. Stegnil je roko po Luciji in	A
žlici. Tudi Lucija je jedla, zakaj velel je oče	Šimen.	Toda vsak grižljaj ji je presedal.	A
marsikatero zaplato na krilo in kočemajko.	Šimen	je ogledoval vse to in z nekako otroško hvaležnostjo	A
»Lucija! Po božji ljubezni je ravnal	Šimen,	po vseh človeških pravicah si ti na Podlogu	A
*** V nedeljo med obedom je oče	Šimen	zoper svojo navado večkrat pogledal na uro.	A
»Po brata je šla.« Tedaj je	Šimen	planil, kot bi treščilo vanj: »Lucija	A
Kot bi trenil, so zapregli.	Šimen	je odklonil hlapca, prijel sam za vajeti, dvignil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani