‒ No, da povem po pravici, spominjam se še, da je bilo enkrat celo.« In Miha ga začne prositi, naj jima vendar kaj pove, zakaj je znamenje takšno in od kdaj da tam straši, in Šimen začne pripovedovati o rajnem prapreškem gospodu, ki je bil hud kakor sama zverina; grdo je ravnal s kmeti in vse se ga je balo kakor živega vraga; srečo pa je imel povsod, toča mu ni nikdar pobila, in nobeno živinče mu ni poginilo. Stalen prepir pa je imel gospod z občino, katere hosta se je držala graščinskega gozda, tako da se ni vedelo, ali stoji znamenje na graščinskem ali na občinskem svetu.