šimen (201-300)

travnikov je stala železniška postaja. Birič in	Šimen	sta se napotila v dolino. ”Kaj je še daleč	A
”Kaj je še daleč do Prisojnice?“ je vprašal	Šimen,	ker ni poznal kraja in pa tudi zato; da bi se	A
Kako bi vedel pot, ljuba duša!“ ga je tolažil	Šimen.	”Pač je res, da sem bil rojen v teh krajih, vsaj	A
sram?“ ”Čemu bi me bilo sram?“ je odgovoril	Šimen	ves miren in brez srda.”Umreti sem kanil v postelji	A
obžarjena se je zasvetila v dolini bela vas.	Šimen	je zasenčil oči z dlanjo; bleščalo se mu je	A
II Birič in	Šimen	sta se napotila k županu.Prav nič prijazno ni	A
Še meni delaš sitnost in zamero, nadloga!“	Šimen	pa se ni zmenil za take oči in za take besede	A
Kako bi odgovoril?“ se je blagodušno nasmehnil	Šimen.	”Gosposka je zaukazala, da sem iz Prisojnice	A
teh krajih?“ Mirno in prijazno je odgovarjal	Šimen.	”Da sem bil rojen v teh krajih, pravi pismo	A
redil?“ ”Ne srdi se, župan!“ mu je prigovarjal	Šimen.	”Saj sem rekel, da nisem koprnel ne po tebi,	A
po mizi, da sta vztrepetala obadva, birič in	Šimen.	”Trideset let služil, pa si ne prislužil	A
Ali si vse sproti zapil, razbojnik?“	Šimen	se je nasmehnil. ”Ni treba delavcu, da bi	A
pisanja, da bomo vedeli, kako je s teboj!“	Šimen	je položil na mizo rumen papir. ”To je, kar	A
Nadloga bo pač sama vedela, kje se je rodila!“	Šimen,	nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal.	A
da se mu je takoj izjasnil zlovoljni obraz. ”	Šimen,	praviš, da ti je ime in za Sirotnika da se pišeš	A
bil županov obraz. ”Vse se mi zdi, sirotni	Šimen,	da se tvoji pravici opletajo noge kakor tebi	A
. / . / stran 159 . / ”Bojim se, sirotni	Šimen,	da ne boš grizel prisojniškega kruha, ne tlačil	A
ukanjene same, zahvaljen Bog! -- Le z menoj,	Šimen,	in tudi ti, Martinec, pojdi z nama, da bo pravica	A
po pravici razodeta!“ ”Pa pojdimo,“ je rekel	Šimen,	ki je bil vajen vsega hudega in se nikoli ni	A
“ Tako so se napotili vsi trije skozi vas:	Šimen	na sredi, župan na eni strani, birič na drugi	A
Sirotnikovih pa je zdajle med nami; ime mu je	Šimen,	oblastnija nam ga je poslala za občinsko nadlogo	A
kolikor jih je bilo, so se temno ozrli na Šimna.	Šimen	se je blagodušno smehljal in je rekel: ”Taka	A
Pa v osojniško!“ se je dobrovoljno nasmehnil	Šimen	in si je mislil: ”Saj v Osojnici pač ne pečejo	A
da bi počakal oznanila biričevega. Birič in	Šimen	pa sta se napotila v Osojnico. III	A
romala sta pičlo uro po zložni okrajni cesti.	Šimen	pa je težko sôpel, postajal je ter si odpočival	A
ti pa stokaš!“ ”Star sem, star!“ je vzdihnil	Šimen.	”Tudi jaz sem star, pa se ne cmerim!“ ga	A
”Pet jih nosim in težki so!“ je odgovoril	Šimen.	Birič pa se je tako začudil, da je odprl usta	A
je kri posušila?“ Blagodušno ga je pogledal	Šimen.	”Mene vidiš, nisi pa še videl tridesetletnih	A
zmerom zemlje dovolj!“ ga je tolažil birič.	Šimen	pa je zavzdihnil: ”Še tiste mi niso dali	A
163 . / Pa sta se ustavila pred njim birič in	Šimen.	”Nadlogo sem pripeljal!“ je oznanil birič	A
ljudi, osojniških faranov. Ko so čuli, kdo da je	Šimen	in kako da je z njim, se jih je polastila pravična	A
procesija na pot proti Prisojnici. Spredaj	Šimen	in obadva biriča, za njimi župan in za županom	A
stran 165 . / ”Kakor je božja volja!“ je rekel	Šimen	v svojem srcu. ”Oblast je oblast in človek je	A
osojniški. ”Star sem, počival bi!“ je rekel	Šimen.	”Boš počival, kmalu boš počival; tam, kjer	A
počitka zate!“ ”Morda le pridem!“ si je mislil	Šimen.	”Stojé ne bom umrl!“	A
bo sitnost in nadloga naša!“ Kakor je bil	Šimen	truden, se je ozrl ter se nasmehnil. ”Brez	A
preko meje, prisojniški birič pa ga je odrival.	Šimen	se ni branil in tudi ni zinil besede. ”Pa	A
sta se prerivala obadva biriča sredi kolovoza;	Šimen	je visel med njima in se ni branil ne z besedo	A
bil koristen; že zategadelj ne, ker bi sirotni	Šimen	vendarle ostal na meji in bi pravica ne bila	A
razodeta! Ampak dotistihdob naj ta nadloga,	Šimen	imenovana, čaka na tistem belem kamenju, ker	A
kamenje, ki je bilo vse vroče v opoldanskem soncu.	Šimen	je zavzdihnil in komaj da je dobro ležal, je	A
neznansko, da se ni polegel prah pol ure za njima.	Šimen	je spal na vročem kamenju; na eni strani je	A
IV	Šimen	je spal in sanjalo se mu je tole: Bog ga	A
jokale, otroci so kričali. Ura za uro je minila,	Šimen	je sedel v zlati kočiji in je bil lačen in žejen	A
vzdignil, sonce je žgalo, da se Bog usmili;	Šimen	pa je sedel na žametni blazini, v svoji zlati	A
obrazom, s komolci in s koleni tiščal v travo.	Šimen	se je trudoma vzdignil; tako slab je bil, kakor	A
planila. ”Nikamor ne!“ se je prijazno nasmehnil	Šimen.	”Če bi me te uboge noge še nosile, ne bi vaju	A
tudi jaz bom spal!“ Biriča sta zadremala,	Šimen	pa je sedel na kamenju, oklenil je kolena z	A
povrne posvetna oblast s pisanim oznanilom. Jaz,	Šimen	Sirotnikov, sem lačen in kdo mi bo dal kruha	A
še nikoli. ”Kaj je bilo tvoje življenje, oj	Šimen	Sirotnik?“ In kakor je sedel na golem kamenju	A
nekoč z očmi: ”Zdaj sediš na tem golem kamenju,	Šimen	Sirotnik, in siroten si hujše, nego ob rojstvu	A
bajka za otroke -- to je bilo tvoje življenje,	Šimen	Sirotnik!Čudno pa je dvoje: da je toliko ljudi	A
tisočeri Sirotniki ...“ Tako daleč je mislil	Šimen,	ker je bil lačen in žejen in pa ker ni imel	A
stresel prisojniški tako krepko za ramo, da je	Šimen	omahnil.Nič ni rekel, ker mu je bil jezik pretežak	A
pa si človek, iz ženske rojen!“ Ko je slišal	Šimen	take modre besede, je molčal in je povesil glavo	A
grehu, ki ga ni!“ Take modrosti je poslušal	Šimen	in je molčal; pa si je mislil: ”Obešenjak	A
kvantali, dokler se ni do dobrega znočilo.	Šimen	je vzdignil glavo, povohal je v zrak, ker mu	A
da se zmeni zanj, nehvaležnega razbojnika.	Šimen	je poslušal kakor v sanjah besede županov; ni	A
obraza kopičili besedo nad besedo. Sirotnik	Šimen,	kako si zaslužil toliko skrbi in kedaj boš povrnil	A
in kedaj boš povrnil toliko dobrot?“ Ko je	Šimen	tako premišljeval o svoji nevrednosti, sta se	A
oglasil osojniški birič, Stresel je Šimna za ramo,	Šimen	pa se ni ganil, še zastokal ni. ”Ali se je	A
Kaj nimaš ne vesti, ne poštenja?“	Šimen	je narahlo odprl eno oko, da bi videl, čemu	A
sta stala in sta čakala, odgovora pa ni bilo;	Šimen	se ni ganil, prijazno se je smehljal pod zvezdami	A
Velik greh zoper postavo in pravico je storil	Šimen.	Hudobna misel se je porodila v njegovem srcu	A
pota človeškega življenja: do te pozne ure se	Šimen	ni prerekal, če ga je udarila pravica; in udarila	A
krščanskega usmiljenja in bratovske ljubezni, se je	Šimen	spuntal.Ležal je na kamenju, pa ga ni več čutil	A
njegove misli: ”Petdeset let si živel, oj	Šimen,	pa nikoli nisi doživel, da bi te bila postava	A
bi bilo umiranje hudodelsko početje ... Kaj pa,	Šimen,	če bi se ti zasmejal postavi, kakor se je ona	A
da se nikoli ne bom izprehajal!“ je pomislil	Šimen.	”Prej čas ni dal, zdaj noge ne dadó.	A
zdaj noge ne dadó. Postava je taka, da vidi	Šimen	svet le tedaj, kadar je vanj pognan; če bi ga	A
pa si izberimo drugo, najvišje. Pripravi se,	Šimen!	“ In Šimen, ki se nikoli ni prerekal, je sklenil	A
Pripravi se, Šimen!“ In	Šimen,	ki se nikoli ni prerekal, je sklenil roke in	A
”Ali spiš, nadloga?“	Šimen	je molčal. Županoma je upadlo srce; tresel	A
besedo, če pa se pretvarjaš, ti Bog odpusti!“	Šimen	je molčal. ”Zapali tresko!“ je svetoval osojnišk	A
čudnega, če ta nadloga ni bila nadloga in ta	Šimen	ne Šimen, temvêč Bog vedi kdo in od Bog vedi	A
če ta nadloga ni bila nadloga in ta Šimen ne	Šimen,	temvêč Bog vedi kdo in od Bog vedi koga za pokoro	A
kam da naj jo zagrebe!“ Izkazalo se je, da je	Šimen	celó po svoji smrti zdražbo sejal med ljudi	A
prenesó nadloge na našo stran!“ Tako je napravil	Šimen	zdražbo še po smrti; njegov obraz se je svetil	A
v občinsko pisarno. Tam pa je sedel za mizo	Šimen	in je bral postave iz debelih bukev.Ko so se	A
storili. Le enkrat še se je prikazal sirotni	Šimen;	na večer tistega dne, ko je bila kapelica blagoslovljena	A
po njih. Pisma so lovili, lej, zato je moral	Šimen	iz dežele. To zvestobo premisli.«	A
»Kako neki?	Šimen	jih je nosil s seboj.Zato pa je hotel, naj prisežem	A
in katero je potem ves srečen nosil Skalarjev	Šimen.	Pri odhodu je Posevčnik omenjal, da	A
skoraj okamenela. »Moli, Luca!« je zaječal	Šimen.	Krčevito je tiščal vrečico k sebi, snel črni	A
največje zanimanje! Skoraj med zadnjimi sta prišla	Šimen	in Luca.Ta je nosila pečo brez špic, nad obleko	A
sta prekoračila prag gorske cerkve. Ves čas je	Šimen	ponavljal: »Vse je pozabljeno, vse je pozabljeno	A
sovražniku, ki mu je delal krivico, je stal	Šimen	Skalar zbrani srenji pred duhom, in src se je	A
cerkovniku. Na stopnicah pri mežnarju sta sedela	Šimen	in Luca.Med njima je stala široka in globoka	A
»Kako je pa s Šimnom?« »	Šimen,	ta je pa žival!Dela, pa veliko ne more.	A
velikimi grajskimi vrati je nejevoljen slonel čuvaj	Šimen,	še ne tridesetleten mož domačin.Pusto, dolgočasno	A
brv vama spustim čez jarek,« se je vedečni	Šimen	vdal. Po brvi, ki se je od stranskih vrat hreščé	A
sva, da Bog pomagaj!« »Pa stopimo semle!« je	Šimen	odprl izbico ob velikih vratih. »Poslušaj zdaj	A
/ . / stran 144 . / »Sveta Devica!« se je	Šimen	ustrašil.»Prav precej moram poklicati valpta	A
silila noter, zdaj bi že rada spet venkaj,« je	Šimen	posumničil.»Kdo sta vendar?«	A
kakor gnila hruška!« »Jezus, kaj mi hočeta?« je	Šimen	hropel od strahu. »Pustita me!«	A
pameten?« se je deseti brat dvignil s tal. Čuvaj	Šimen	je ves povezan in z zamašenimi usti renčal na	A
sprožil, sicer bi ti Uskoki odrezali tudi glavo!«	Šimen	je dotipal nož in zarenčal, deseti brat je skočil	A
tlačane, kaj je prav!« Grad je zdajci oživel,	Šimen	se je že moral razvozlati in zbuditi brambovce	A
znal ravnati z njim, bo prav za oba.« Čuvaj	Šimen	je z žužemperškega gradu opazil jezdece in brž	A
obdeluje.« Človek, ki je Tirtlja tako ogovoril,	Šimen	Pehar, bil je njemu enake starosti, in če se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani