šimen (101-200)

Vse se ji je vrtelo v glavi.	Šimen	je obrnil, jo posadil poleg sebe in pognal.	A
VIII Odkar je oče	Šimen	prestregel Lucijo, da se ni šla ponižat k sinovoma	A
zgodi kar koli. Prepričana je bila, da je oče	Šimen	neznansko užaljen, in z nekakšnim trpkim mirom	A
nekakšnim trpkim mirom je čakala njegove besede.	Šimen	je še vedno molčal, ko sta šla po klancu proti	A
ko zapoje klepanje in se zabliskajo kose.	Šimen	in Gašper sta še pred sv. Vidom podrla vso travo	A
Ob tem času je šlo vse v svitek na Podlogu.	Šimen	je toliko poskrbel, da Lucija ni hodila z malico	A
Lucija je z očmi pritrdila in premagala vzdihe.	Šimen	se je tiho umaknil in šel na dvorišče.Nemiren	A
potegnila za rokav in mu namignila v hišo. »	Šimen,	skrbi me za Lucijo.Tako nekam izgubljen pogled	A
In je odšel, za njim botra. »	Šimen,	kako se ti zdi?« »Lucija je bolna, hudo	A
ploskev pred njim. Naslednje štiri dni je bil	Šimen	med kosci in grabljicami kot nasekana veja.	A
Kajne, oče, da ne smeta stran?«	Šimen	je hodil in hodil. Tedaj se je oglasila	A
*** Nekaj let je preteklo. Oče	Šimen	si je sezidal na sončni strani hiše za kot na	A
podinjila in je bila kar naenkrat pod vrhom. Ko je	Šimen	začutil, kako mu drsa poje in pripeva k pogrebu	A
omožili Štefo ter dobili zeta na Podlog. Oče	Šimen	je poskrbel zase in za sinove, izročil Podlog	A
podstrešna vrata in tam se je prikazal veliki hlapec	Šimen,	kakor se je prikazal vsako nedeljo.Stal je tam	A
žugal z gorjačo, kakor je žugal vsako nedeljo.	Šimen,	nevernik, pa se ni zmenil; škilil je in se je	A
ližnjicah in skritih stezah. ”Da bi le ta pohujšani	Šimen	ne škilil kje izza ogla!“ je pomislil. In	A
podstrešna vrata in prikazal se je veliki hlapec	Šimen.	Bos je bil, samo v hlačah in srajci, in še seno	A
Seno boš zažgal, kanalja!“ je kričal Aleš.	Šimen	se je ozrl, kakor da prej ni bil ugledal gospodarja	A
razjezil Aleš. ”Zapri vrata, pa tudi šobo zapri!“	Šimen	je odprl usta še bolj, kakor da bi se mu zehalo	A
kesanje. Ko je ustavil pred hišo, je prišel	Šimen,	da bi izpregel. ”Gospod so bili tukaj!“ je	A
gospod Anton in kaj je ukazal?“ Dolgo je čakal	Šimen,	predno je odgovoril, zakaj len je bil in počasen	A
”Čemu bi lagal, ko ni treba?“	Šimen	pa je izpregel in je gnal konja v hlev, voz	A
nič, samo čudil se je in strah ga je bilo.	Šimen	je prišel mimo, ozrl se je postrani in je izpregovoril	A
Jezen in trepetajoč je segel Aleš pod pas;	Šimen	je izpraznil vso mošnjo v perišče. ”Ona je	A
Šel je in je odpahnil okno. ”	Šimen!	“ ”Sem že zaprl hlev!“ je odgovoril Šimen	A
”Šimen!“ ”Sem že zaprl hlev!“ je odgovoril	Šimen	od bogvedikod. ”Saj te nisem vprašal za hlev	A
vprašal.“ ”Še ponoči nima človek miru!“ je rekel	Šimen	in ni odgovoril več ne prošnji, ne zapovedi	A
zvon na Kórenu je klenkal angelsko češčenje. ”	Šimen,	naprezi!“ Čemeren in zaspan se je prikazal	A
naprezi!“ Čemeren in zaspan se je prikazal	Šimen	na podstrešju. ”Kaj bi napregal zdaj?	A
odel se je s kožuhom in je zadremal. Hlapec	Šimen	je zaprl hlev, v veži si je otepel škornje,	A
velikimi svetlimi očmi. ”E, kaj bi!“ je zamrmral	Šimen.	”Ne mislite zmerom nanj, potepenca.	A
kozarec in je otrnil plamen. ”Ali je že pozno,	Šimen?	“ ”Ni še pozno, ampak noč je zunaj; ni bilo	A
napravljal, da bi legel na peč. ”Kaj misliš,	Šimen,	ali pride še nocoj?Kaj misliš, ali ga še dočakam	A
razsrdil hlapec, ki je bil truden in zaspan. Tudi	Šimen	je bil že star in nadložen, njegov hrbet je	A
še enkrat svojo mater.“ ”Kam pa se ti mudi,	Šimen?	Saj ni še pozno, nikar še ne hodi spat.“	A
”Sedi rajši tukaj sem! Poglej,	Šimen,	tja poglej, kaj ne stoji nekdo ob peči, tik	A
”Bog ji daj lahko zadnjo uro!“ je zamrmral	Šimen.	”Da bi vsaj jutra dočakala.“	A
prestrašil v polusnu in se je vzdramil. ”Vstani,	Šimen!	Pojdi po gospoda!“	A
tukaj in vam je prinesel popotnico.“ ”Pojdi,	Šimen!	“ ”Tako trdovratni so umirajoči,“ je pomislil	A
moja zadnja ura, zore ne učakam več. Pojdi,	Šimen!	“ Hlapec je zavzdihnil globoko in se je vzdignil	A
. / . / stran 220 . / ”Kadar boš na vasi,	Šimen,	pa se malo pomudi in poprašaj, če ni že dospel	A
”Bog bo s tabo in z mano! - Pa ne pozabi,	Šimen,	dobro poglej tudi na poti; morda ga srečaš,	A
Z Bogom in povrni se kmalu!“	Šimen	je zmajal z glavo, nato je pomočil prst v blagoslovljeno	A
mogla doseči. . / . / stran 221 . / II	Šimen	se je ozrl še enkrat proti oknu, ki se je svetilo	A
bil lahko čakal.“ Komaj par korakov je stopil	Šimen	in samotne hiše so izginile v sneg in noč; dvajset	A
poten; s hoje se je usula nanj pest snega in	Šimen	se je globoko oddahnil.Gozd se je vzdignil pred	A
svetleje; rezek veter je zapihal od severa.	Šimen	je bil dospel do pol pota; kolovoz je bil širok	A
svetila luč. Truden, kakor je bil, je odprl	Šimen	duri in je stopil v izbo.Kmet se je grel ob	A
kmetica je postiljala. ”Kaj pa ti ponoči tod,	Šimen?	Kako je Lužarici?“	A
Veter je zapihal, okno se je streslo narahlo.	Šimen	se je vzdignil izza peči, zavil se je tesneje	A
”Ali so gospod župnik doma?“ ”Kaj, ti si,	Šimen?	Gospoda ni doma; že pred uro ali kaj se je peljal	A
kuhinjo, da se ogreješ.“ . / . / stran 224 . /	Šimen	ni vedel, kaj bi, naposled je stopil za hlapcem	A
da je klical nekdo od daleč, od polja sem.“	Šimen	se je začudil. ”Tudi jaz sem ga slišal, visoko	A
”Nič dobrega ne pomeni. Doma bi bil ostal,	Šimen.	Zdaj ko si tukaj, se ne vračaj pred jutrom; lézi	A
tukaj, se ne vračaj pred jutrom; lézi v hlev.“	Šimen	pa je vstal, pomel si je premrle roke in si	A
sključen, bolj truden nego spočit, se je vračal	Šimen	skozi vas. Dospel je do krčme; odprl je duri	A
krčme; odprl je duri in stopil v izbo. ”Hej,	Šimen!	“ ga je pozdravil kmet, ki je sedel za mizo v	A
zavit, dasi je bila izba toplo zakurjena. ”Hej,	Šimen,	odkod pa ti?Komaj dobra ura je, ko se je napravil	A
peči ni stopil. . / . / stran 225 . / ”No,	Šimen,	kaj stojiš in gledaš?Sedi malo, pij!“	A
Sedi malo, pij!“	Šimen	ni segel po kozarcu. ”Nikogar nisem srečal	A
Bog se usmili njegove duše!“ je izpregovoril	Šimen	in se je pokrižal.Stopil je iz krčme v mrzlo	A
Lužarica se je spomnila, da se je bil napotil	Šimen	po župnika.Nikogar ni bilo v izbi, sosedje so	A
Opoldne tistega dne, ko se je bil napravil hlapec	Šimen	na župnijo po župnika, je romal po veliki cesti	A
zamolkla pesem, so se oglasili zvonovi. Hlapec	Šimen	je vstal izza peči in si je oblačil kožuh.	A
VI Kasno v noč je že bilo, ko je stopil	Šimen	iz krčme ter se napotil v hribe. ”Bog me	A
že sem skoro zadremal, pa pravi mati: Pojdi,	Šimen,	pojdi po gospoda!Pa je bil župnik že dvakrat	A
rihodnost, ker mu je večnost blizu.“ Tako je mislil	Šimen,	gledal je v tla in hodil natanko po sledovih	A
naposled so zaškripala vežna vrata. ”Kaj, ti si,	Šimen?	Kaj pa prenašaš ob tem času?	A
toda zajel je snega in je stopil za hlapcem.	Šimen	je položil popotnika na klop in mu je razgalil	A
da mu omočim ustnice!“ ”Kaj ga ne poznaš,	Šimen?	“ je govorila kmetica.”Po materinem obrazu ga	A
”Za tisto se briga, kar ni brige vredno.	Šimen,	vzdigni ga, pa ga nesi!“ Pisar se je sklonil	A
STRIC	ŠIMEN	I Nemiren se je Marko prevračal pod	A
prod njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric	Šimen,	ter ugane koj prav posebno burko.Poišče votlo	A
Mihec, kaj bi se tresel - saj sem jaz, stric	Šimen!	‘Otrok molči.	A
prikazen, temveč da se je bil našemil stric	Šimen.	Ker v hipu, ko so se odprle duri nastežaj in	A
hude bolečine; ali bolečina ni ...“ ”Ni stric	Šimen	z votlo bučo na glavi in z rjuho na plečih!	A
se je pričela ob tistem času, ko je dopolnil	Šimen	petdeseto leto svojega življenja.V mestu pa	A
gospodar mu je rekel: ”Zvesto si mi služil, oj	Šimen,	dolgih trideset let.Zdaj pa so ti roke odpovedale	A
trideset let. Zdaj pa so ti roke odpovedale, oj	Šimen;	na tla položi kladivo in pojdi z Bogom, kamor	A
vino mladosti, pelin starosti boš sam popil.	Šimen	se ni prerekal ne z Bogom, ne z ljudmi.Dejal	A
spoznajmo, kje je pravica in kaj da je!“ Res se je	Šimen	napotil ter se je močno čudil, ko je spoznaval	A
Zakaj prišel je gospodar tiste hiše, kjer je	Šimen	gostaril.Prišel je in je rekel:	A
rekel: ”Trideset let si domoval v tej izbi, oj	Šimen,	in zmerom si bil zvest.Zakaj ne plačaš gostaščine	A
Zakaj ne plačaš gostaščine?“	Šimen	se je začudil. ”Kako bi, ko ni dela?	A
sem, dajte, da v miru umrjem!“ ”Ne boš, oj	Šimen,	zastonj umiral!Pojdi, kamor ti srce veleva!	A
Pojdi, kamor ti srce veleva!“	Šimen	je povezal svojo culo in je šel.Zmerom bolj	A
belem dnevu bi kraj ceste umiral!“ Vzdihnil je	Šimen	in je vstal. ”Saj sem rekel, oj ljudje, da	A
je razsrdil sodnik. ”Saj bi!“ se je branil	Šimen.	”Ampak roke nočejo, ne vzdignejo več kladiva	A
Daleč je, daleč; zdavnaj je, zdavnaj!“ je rekel	Šimen.	”Koliko je -- oj, petintrideset let in dalj	A
ker se brez posla potepaš po tujih krajih!“	Šimen	se je čudil. ”Na Prisojah sem rojen, pravi	A
izpraševali; prijeli so ga in so ga gnali kakor tatu.	Šimen	je prigovarjal biričem, poizkušal je, da bi	A
”Čuden je svet dandanašnji!“ je pomislil	Šimen,	ko je bil sam.”Ko sem bil še mlad in močan,	A
danilo, so odprli duri in so ga poklicali.	Šimen	je vstal, vzel je culo in je šel brez godrnjanja	A
naposled pa so ga potisnili v železni voz.	Šimen	je zavzdihnil in se je pokrižal. ”Če je ukaz	A
temveč med vreče, sodove in razbojnike. Časih je	Šimen	odvezal culo in si je privoščil kos kruha in	A
je bila cula zmerom bolj ohlapna in beraška.	Šimen	pa si ni delal hudih skrbi.”Treba je, da človek	A
Vstani in pojdi, zakaj doma si!“	Šimen	je vzel culo, stopil je z voza in se je ozrl	A
bomo redili?“ ”Ne vem, če sem tisti,“ je rekel	Šimen.	”Ampak če iščete Šimna iz Prisojnice, sem jaz	A
če iščete Šimna iz Prisojnice, sem jaz tisti	Šimen!	“ Z zlovoljnim očesom ga je premeril starec	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani