črno (16.343)

strahove in hudiče? ENEJA SILVIJ V belo ali	črno	magijo? HERMAN Tako na sploh ...	A
na Medvedgradu pa iztočni padišah, ki bere	črno	mašo orgij po gorovju vsako poletno noč.Tako	A
nekaj sonca še posije tudi k nam, ki smo odeti v	črno	žalovanje.Naš mladi Herman ni zapustil moškega	A
slišal tam? DRUGI DVORJAN Pred sodnijo je	črno	ljudstva!Točno, razjarjeno mravljišče.	A
Ga vidite tam gori? HERIČ	Črno	oblečen mož. Nemara res duhovnik?	A
in ne vprašaj. . / . / stran 133 . / ARON	Črno	steno mi staviš pred oči.Ako me pelješ v smrt	A
Vsi srečno pristanejo spodaj in imajo do smrti	črno	na belem, da so tudi v nebesih že bili.Na poti	A
smejem, nego jokam, da se rajša oblačim belo nego	črno,	zameriš mi, da sem mlada in kmalu mi boš zameril	A
snêmi z duše ta pusti cilinder, snêmi ga! In	črno	kuto sleci in paternošter daj iz rok!Adijo!	A
preden zajde sonce! Hvastja, nocoj boš dal za	črno	mašo in za bilje! HVASTJA: Ali boš delal	A
bilje! HVASTJA: Ali boš delal pokoro za to	črno	mašo, ali jo boš delal! KOMAR pokaže na Hvastjo	A
VSI kriknejo: Kaj? POŠTAR:	Črno!	Vsi sedejo nemi.	A
vedenje, ki sem ga zmerom spoštoval. HVASTJA: Za	črno	mašo, sem rekel, da boš delal pokoro in tudi	A
NADUČITELJ: Njegove besede so umerjene in zmerom je	črno	oblečen. KOMAR: Prav tisto sem mislil!	A
Duri se tiho odpró in prikaže se M i n k a ;	črno	je oblečena, lasé ima gladko nazaj počesane	A
ust, ste ugledali v svojih užaljenih mislih	črno	suknjo, rožnivenec, procesije in bratovščine	A
žalil, kakor so te žalili drugi, tebe in tvojo	črno	suknjo.Ali bil sem še mlad, izpraševal sem ljudi	A
75 . / licu ... spoznal sem jo, čeprav je imela	črno	masko ... Daj mi pijače, Damjan!	A
starodavnih časov, kandidatom v spotiko; spodoben in	črno,	nekoliko starinsko oblečen, živ paragraf, pod	A
mu je Peter imé in da je umetnik. Že to je	črno	znamenje!Doline šentflorjanske ni blagoslovil	A
zapeljanim zapeljívcem? Tako je pač: po svojo	črno	bero sem šel, pa sem dobil en sam krompir in	A
vas je vabil Peter, gospodar in graščak, ne na	črno	sedmino! DACAR čemerno: Saj smo veseli	A
močna, blizu štiridesetletna postava; elegantno,	črno	oblečen; obraz bledosive barve, poteze trde	A
vi in glejte, da bote slikali še veliko bolj	črno,	kakor on sam; ako mogoče, - in mogoče je vse	A
naravno ... Kakršen je ta hip, zdí se mu nemoralno,	črno	in gnusno vse, kar je počel doslej ... VRANČIČ	A
Saj je že mrtev: prebodlo ga je bele vlačuge	črno	okó; prestrelila mu je uho zaljubljena pesemca	A
slepa noč. O pridi, noč, ti resna, tiha žena,	črno	oblečena, in uči me ljubezni igre, kjer zastavita	A
prišel domov. FRANCELJ Moja žena nama je pa še	črno	kavo skuhala. Še branil sem ji, pa je le silila	A
vidim več sonca ni belega dneva ni mesečne noči.	Črno	je pred menoj od jutra do mraka, od mraka do	A
Alenčico. Zima in Zavrle sta oblečena na pot v	črno,	mestno obleko, drugi jima nosijo kovčege in	A
tuji svet me je gonilo. Dokler ni človek v	črno	zemljo legel, po sreči hrepeni, le česar duh	A
pod cipreso rad bi v grobu spaval jaz, kadar	črno	mi zaveso smrt potegni pred obraz. Listi padejo	A
sleherno srce! Oh, kaj mora vse prebiti, predno v	črno	zemljo gre? In ko leže pod gomilo, ali misli	A
kaže vse vedenje tvoje: verjela si, trpiš, da	črno	maže klevetni svet poštenje moje. Ti tudi?	A
ljubečo dušo nekoč si ga dala meni, položim na	črno	rušo: Cvel je s tabo, s tabo zveni! Slovo	A
počivajo; se v globoko morje prelivajo, noter v	črno	mórje kesanja. Kam, prijatelj, letiš Kam	A
ni, ah, kakor da vidim, se mi zdi, pred sabo	črno	krsto tu, vse svoje želje, vse nade na dnu,	A
dá z mastjo polito, poljubček tretja z dolgo	črno	kito! O Jurček, Jurček O Jurček, Jurček	A
Čemu!... Le tebe vzrlo je oko; ko	črno	noč komet, tako temo si dušno razjasnila mi	A
brezizrazno, po nebu plava mesec tih in bled, na	črno	zemljo sije neprijazno. Zato sem torej celo	A
Brno, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo	črno	penezov na merniké.” “Jaz pa iz domačih starcov	A
danes molim te poslednjikrat. Dà, v usode	črno	knjigo Bog mogočni je zapisal, kruto sodbo	A
ob meni, koplje v zemlji jo neposvečeni.	Črno	krsto položijo vanjo. Ne potoči nikdo solze	A
blestečo, pozlačeno krsto, glej pogrebcev dolgo,	črno	vrsto; in ženica vsaka bridko joka, in	A
preteklost iz pesmi otožnih zvení. A	črno	sovraštvo do ljube, do nje in do vsega svetá	A
da jim z gorkim žarkom boža le trenótek	črno	lice. In stoletja in stoletja čakale	A
pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje	črno	drevó, na steklo deževne kaplje bijó,	A
pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje	črno	drevó, na steklo deževne kaplje bijó,	A
nedolžna ... Žalosten ozrè se kralj tjà na	črno,	tiho zemljo; črna kot zavržen angel plava	A
UTRUJEN S	črno	gardino zagrnil sem okno, masko ledeno sem	A
razočarano, prazno je srce, željno počitka ... S	črno	gardino zagrnil sem okno, masko ledeno sem	A
stran 20 . / po tvojem ukrivljenem hrbtu svojo	črno	dirko dirjam! Le zaspi!	A
davke, za hipokrizijo, za vstop v evropo, njeno	črno	sivino, le pogoltni vse ‒ vse kar ti gre, in	A
brezglave kokoši in z njimi kljuval otrobe in	črno	lavo morečih bogov. Zapustil bom dom mojega	A
poljani noč in dan. Jaz bojim se ga močno,	črno	vranje je oko, črna slutnja gre z meno. Ah,	A
pokrajino. Nebesa bodo zlata, pekel jezikav, vmesje	črno,	s kitarami in tamburami. Čas, razlit po produ	A
Ptica. Sraka iz haikuja.	Črno	in belo. Risba na sivem nebu.	A
jasna, krepka se beseda zglasi, ki reče: To je	črno,	to je belo! Da vse nam gre narobe, kaj je krivo	A
skelelo, pa sem udaril! Zdaj me bijo kakor	črno	živino ... Moje oči plameneče poglejte, tovariši	A
mestu zatohlem, tu večen je mrak in ozko in	črno	zidovje. Hiteli naproti so lokam, vasem, pod	A
In zaton. Že starost sili v	črno	jamo. »Misliti na smrt še jutri čas imamo!«	A
neznanim. . /\ .. stran 54 . \/ Modro in	črno	Po modrem morju, po belih valih črna žalost	A
kraj mene! Reci morju, svojemu morju, naj	črno	žalost prežene. Sivo in rjavo Jesen raztovarja	A
tudi sama že davno ne ve, zakaj pije. Kot	črno	vino noč čez njo se razlije, kot čaša belega	A
nadeje v njo, k njim mene še kmalu denite, pa v	črno	zemljo zakopljite.« Dekletce, po gori gredé	A
beseda vsaka kaže; kar bo za tebe belo, se	črno	mu bo zdelo. Sveti Prometej O sveti Prometej	A
li ne zna za njé? Rad na tvojo, hrabri Samo!	črno	bi pokleknil jamo, prst poljubil, ki pod njó	A
bom do kolen. V laseh imam prostor za rožo	črno,	bel znak. Odpirala se bodo vrata, na oknih bo	A
obzorjem izgine. Je v strahu skovalo srce rožo	črno,	tuje ime? Drsiva v nič.	A
večerna zarja vsakokrat, ko se bo prikazala, v	črno	morje. Na zlat mozaik grobišča sije bleščeče	A
Ta okrvavljeni človek je umrl. Slovenec	črno	obrobljeni. Rodovnik Suženj.	A
samo enega bojim. Kadar to drevje bo golo,	črno	stalo in siva polja in majhne hišice in bom	A
Temni oblaki v vetru hitijo. V mojem srcu je	črno	zrcalo. Kadar pogledam se vanj, moj obraz zatemni	A
III Črni topoli ob cestah so kakor vdove, v	črno	zavite ‒ njihove koščene roke rumene so kot	A
gresta sklonjena drug k drugemu. Nad menoj	črno	brezno vesoljstva. Jaz se sklanjam vanj in poslušam	A
oltarjev. Nihilomelanholija odeva v neaktivnost	črno	strmenje. V grobni globini spi mlad mrlič in	A
Zdaj hodim in gledam, ko zvezde se sipljejo v	črno	brezcestje. Prišel je pevec slovenske dežele	A
svetel smeh in ona je poslala povabilo, oko nje	črno	bo te pomirilo, kar iščeš v svetu, najdeš v	A
je od resnice, ki je smrt, a je Spoznanje. V	črno	jesensko noč trepeče vranova perut samo z vetrom	A
veš kako, žaluješ in ne veš zakaj, ti si kot	črno	drevo v jeseni, ko razblesti sivino sijaj ...	A
molčiš. Rahlo potapljam se v nemo globino, v	črno	temino široke noči, le duša še čaka, da pride	A
bolj duši. Te tihe, črne, žametne oči so kakor	črno,	žametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto	A
hahá, prihajal je mlad študent, vedno zakrit, v	črno	ovit, hahá, tam deklico je imel ‒ tiho, dobro	A
enkrat kot zvezda zažareti, onemeti, pasti v	črno	dno, kjer nikogar ni in kjer ne sveti niti ena	A
krogle tri v srce so fanta in vršič mu pal je v	črno	kri. Oj, sijaj zlato sonce ti, na mrtvi rožmarin	A
tebe na svet′ ne bo, k′ te bodo d′jali v to	črno	zemljo. V ti črni zemljici črvički beli so te	A
mislil Jaz sem zmeraj mislil, da študiral bom,	črno	suknjo nosil, fajn gospod da bom. Zdaj sem pa	A
bogastvo in vse hrepenenje, pa pojde to truplo v to	črno	zemljo, saj je ustvarjen′ tako. Spomlad′ se	A
tebe na svet′ ne bo, k′ te bodo djali v to	črno	zemljo!« [ Bled ] Huda zima s	A
Ker spi brez mene. Jaz pa v	črno	gledam in štejem pasji lajež. Nekje za budnostjo	A
Razjeda stegna resasta škrbina. Me	črno	kužno znamenje prerašča. Ponudi se zahtevana	A
Oproda pride mojih ran pogledat, ima me kot za	črno	služinčad. Na rob sveta bi samcat šel posedat	A
karavanške štrene, štule. Telo ujelo se je v	črno	špago, a duh je zvedel: tu se gre za Tule!	A
bo konec njihovega gneva, bom glavco djal na	črno	tnalico. Za tole podrobljeno preživnino učim	A
nagovorim se z ribami in ptiči. Bom glavco djal na	črno	tnalico, samo da pride rabelj, bo sekira zapela	A
stran so nagnili obalo. Nad njo pa poplesava	črno	želo; do ribjega vezaja sklanjam čelo. Do ribjega	A
cilja. Potem pa se spet spremeniš v sivo in	črno	in nedoločeno. Oh, zadovoljna bi bila vsaj z	A
navzgor. Eden je bil naš oče, ki je nosil dolgo	črno	torbo v rokah, na njegovi desni drug, visok	A
obnašanja s tem, da sem bil kot prvi vpisan v »	črno	knjigo«. Ta in še drugi spomini na Žokovo življenje	A
Korenjski ulici, kjer je stanoval, je bilo kar	črno	radovednežev, ki so se prerivali proti vhodu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani