ji (901-1.000)

nobena v ti hiši ne zna in	ji	ni niti mar, da bi znala	A
res samo slepič ali pa	ji	je gospodinja takó natvezla	A
ko da je svobodna in	ji	bo zdaj nakupil mimoz	A
Kanalu gosta, ko da bi	ji	primešali strtih sliv	A
se bo izmuznila, jaz pa	ji	takrat pokažem.‚Zlat prstan	A
‚Zlat prstan?’ 𠆪’	ji	pravim jaz in jo gledam	A
ko se ob svitu zbudim,	ji	lepo snamem prstan.Kaj	A
Ni zaradi misli, da	ji	bo neprijetno, če bo prisedel	A
dekletu. Kdo vé, gotovo	ji	je kakšna soseda iz podstrešja	A
vseh zakonih pristoja, da	ji	tudi on pove svojo besedo	A
koraka, si misli, ko da	ji	ni prav nič mar.In dobro	A
vidi ob sebi v čolnu in	ji	že kupuje rdeče ribe za	A
Njena krtača drgne in ona	ji	sledi, drsa za njo počasi	A
rekla: »Pravil je, kakó	ji	je prinesel iz pekarne	A
« je rekla. Vsak dan	ji	poreče to; ona pa ne sliši	A
se, ko da ne sliši, pa	ji	vendar dobro dene, da	A
vendar dobro dene, da	ji	reče.A zdaj ji je rekel	A
dene, da ji reče. A zdaj	ji	je rekel hote, da ne bi	A
ker vé, da je zaman, kar	ji	bo rekel, ona je spojena	A
bila z njim zmeraj. Zato	ji	je prav že to, da on vidi	A
spet suva s krtačo, morda	ji	je laže, če pripoveduje	A
rekel. In kakor v pozdrav	ji	je to rekel.In zdaj gre	A
naposled rekel. »In ni	ji	šlo in ni ji šlo v glavo	A
rekel. »In ni ji šlo in ni	ji	šlo v glavo, da je zares	A
In natanko veš, da se	ji	boš zasmilil, ker te ima	A
.. stran 107 . \/ In	ji	boš pisal s fronte?A nočem	A
kakor od kisline, ki bi	ji	izžgala ustnice.‚Sedi	A
potrpežljiv kakor žrtev, ki	ji	bodo nazadnje priznali	A
stiskaš pesti, kajti nič se	ji	ne sme zgoditi, buon Dio	A
kot v molitvi, naj se	ji	nič ne zgodi.« Uprl je	A
zadoščenemu občutku matere, ki	ji	je otrok nehal jokati	A
skuša streti ščurka, pa se	ji	početje gnusi. »Bolje	A
ni, si misliš. Soseda	ji	bo pomagala.A samo, da	A
nisi zraven... Vendar se	ji	ne sme nič zgoditi.Ne	A
nazadnje eden vrže hlebec, a	ji	priletí na glavo pa se	A
sposobnost hotenja, ne bo	ji	treba več želeti, da bi	A
ki so bila odprta, da	ji	ni bilo treba vstajati	A
Tišina brez ljudi, ki se	ji	priliva jesenska zbranost	A
bi uničilo vse zlo in	ji	prineslo obljubo pomladi	A
močjo vanjo; in v očeh se	ji	utrinja radost, ker se	A
tudi krotko zasanjana, ko	ji	nalahko poboža z ustnicami	A
med bakrenimi grmi. Če	ji	je zoprn, zakaj je ves	A
razposajena in ljubka?	Ji	ni zoprn.A prej?	A
predse. Šop črnih las	ji	visi čez lice, da je truden	A
Mislil je: Čisto nalahko se	ji	približati.Mislil je:	A
je pretreslo globlje in	ji	je razburil zavest bolj	A
da. In nasmehnil bi se	ji,	se pošalil o njenih črnih	A
Italijanka, bi rekel, kakor	ji	zmeraj reče, pa o kratkem	A
prižemala k nogam. Glas se	ji	je še tresel, a bolj zaupljivo	A
bi uničilo vse zlo in	ji	prineslo obljubo pomladi	A
splezala nanj in sedla, da so	ji	noge visele v prazno.	A
tik ob njeni. Za ples	ji	ni, si je mislil, in opazovanje	A
In pri zeleni luči se	ji	to dobro posreči, bolj	A
pleše. Prav gotovo se	ji	zdijo otročji, prividi	A
A morebiti ne. Najbrž	ji	barvni polmrak prinaša	A
gotovo, a obenem, ko da se	ji	je na dnu črnih oči zgostila	A
prijazna z njim, odkar so	ji	ga predstavili, in da	A
ljubezniva z njim, ko so	ji	rekli, da je bil v krematorijskem	A
novo Fib. Prisedel je in	ji	nažgal. »Ne,« je čez hip	A
v rob pepelnika, ko da	ji	je najmanjša mrvica pepela	A
davi telefonirala. Zelo	ji	je podobna.In ves čas	A
videli na gestapu. Ali naj	ji	odrečem? Ravno takrat	A
nespametno bi bilo, če bi	ji	odrekla. Nisem mogla odreči	A
segla po zavojčku; on	ji	je prižgal. »Ko naslednji	A
spremite.’ 𠆪 drago je,’	ji	rečem, da bi se rešila	A
krenilo vstran. »Kaj da	ji	svetujem?Sedim pri pisalni	A
s srdom v očeh, ko da	ji	je segel v besedo z neprimerno	A
barva lase?« »Osiveli so	ji,	ko so ji gestapovci odpeljali	A
»Osiveli so ji, ko so	ji	gestapovci odpeljali sestro	A
pred njo in Walter se	ji	je priklonil. »Kaj pa	A
samo po sebi pride, da	ji	rečeš: »Moja draga Michèle	A
robu ponočne obale, ter	ji	nato darovati te samotne	A
biti otožne. Seve, da bi	ji	takšen, mlad in nepoznan	A
bi napisal skladbo in	ji	jo posvetil. To.In ona	A
šla v njegovo smer. Zdaj	ji	bom tudi jaz dober, si	A
na tihem si želi, da bi	ji	neznanec dal svinčnik	A
na obrežju. Pisal bi	ji,	a ne more začeti.Saj to	A
zastruži z dlanjo, da	ji	svetel snop spenjene vode	A
pa je ob nji Renato in	ji	položi dlani na ramena	A
bo kričal Renato. In on	ji	bo plaval na pomoč. A	A
mogoče. In niti ne vé, kakó	ji	ga bo dal.Če bi stanovala	A
napušč in tolsta gospa	ji	ovija roko okoli života	A
A ni hud nanjo, ki	ji	glavica takó visi, da	A
sedel na rob postelje. To	ji	torej šušlja tista baba	A
v vodo tudi Branko in	ji	plava na pomoč. Potem	A
Leži na pesku in Branko	ji	zasipa noge. »Misliš,	A
Laura se zasmeje. Zdaj	ji	pokriva že kolena in drobna	A
njemu, temveč pesku, ki	ji	boža ude.Ker zdaj je zmeraj	A
Branko! Branko!« A on	ji	ni stekel na pomoč.Misli	A
zdaj misli. Kdo vé, ali	ji	je kaj zanj.In zdaj si	A
tenka plast soli. A kakó	ji	spet reči, da bi morala	A
za špansko steno. Nič	ji	ni mar zanj, to je.In	A
potem zdrknila dol in	ji	pokrila obraz in jo bo	A
noče, si misli. On pa	ji	je pisal. Torej noče.	A
tista klavrnost, ki sem se	ji	upirala, se je takrat	A
kamor jo je peljal, da bi	ji	pokazal nenavaden pogled	A
/\ .. stran 291 . \/	Ji	dati vso ljubezen, si	A
se ožgala, njen razum	ji	je zmeraj obrambni ščit	A
igrivost bo načeta. Dati	ji	slutiti, da je utripanje	A
nasloniti glavo na ramo in	ji	pogladiti lasé.Iz želje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani