ji (1.101-1.200)

peči in kurila. Videl sem	ji	na obrazu, da bi rada	A
spravil v dobro voljo, sem	ji	povedal o Nandetovem	A
svoje prste vmes! Ne uideš	ji!	Pravopis pravi, da je to	A
kakor star konj!« Hotel	ji	je povedati, kako čudno	A
ponovil Temnikar in se	ji	nekam čudno prijazno nasmehnil	A
mirno grem... - Krepko	ji	je stisnil roko, se hitro	A
dodal: »Dajte, recite	ji,	naj mi prinese lonec vode	A
nasmehnil. »Daleč je, čeprav	ji	že dobrih štirideset let	A
dolgo belo vrečo, ki se	ji	je bila upognila proti	A
vzdignil na prste, da bi	ji	skočil za hrbet...«	A
in svetli lasje so se	ji	usuli na ramena in po	A
vzdigne na prste, da bi se	ji	neslišno približal, toda	A
oplazi po obrazu. Toda on	ji	je že zataknil roko za	A
jo je pač rad. In vse	ji	je zaupal.Tudi samokres	A
Počohal jo je med rogami in	ji	rekel:« - Veš	A
tiste prave sreče, ki	ji	je primešana grenka kaplja	A
tisti suhi preslici, kakor	ji	je bil večkrat rekel.	A
zamaha okamenela. Voda	ji	je pljusknila na predpasnik	A
prsti, toda roke so se	ji	zazdele tuje, dva mrtva	A
ozrla okrog sebe. Zdelo se	ji	je, da mora takoj nekaj	A
ga ne bo več. In potem	ji	je srce zavpilo, da je	A
nerazumljiva, a velika sila, ki	ji	je brez besed dopovedovala	A
in spomnila se je, kako	ji	je odgovoril:»Nemara štirides	A
Zamajala se je, kakor bi	ji	počilo srce. Neizmerna	A
njeno ljubeznijo vred, se	ji	je razlila po vsem telesu	A
nerazumljiva velika sila, ki	ji	je bila dopovedovala,	A
najbolj čudno, zakaj roko	ji	je bil dal samo enkrat	A
njen ukazujoči glas, ki	ji	sicer ni govoril z besedami	A
govoril z besedami, a če bi	ji	bil govoril z besedami	A
misliti na to, ker se	ji	je zazdelo, da je nekdo	A
pri ognjišču, čeprav se	ji	je še zmeraj zdelo, da	A
Spoznala jo je. In tisti hip	ji	je bilo jasno, kakšna	A
strešnica se je sklonil, da bi	ji	pomagal na noge, toda	A
nepojmljiv občutek, da	ji	je začelo srce še burneje	A
okrog sebe in vsi so se	ji	zazdeli strahopetni, šibki	A
tako zapisan smrti, da se	ji	je zasmilil.	A
Nič hudega ne bo!... -	ji	je prigovarjala in ji	A
ji je prigovarjala in	ji	stiskala roko.- Samo tiho	A
dvorišču. Zlobna misel se	ji	je prikazala na ozkih	A
ta strahoviti prizor,«	ji	je prikimal z rahlim očitkom	A
tragične usodnosti, ki pa	ji	moja moč ni dorasla...	A
je, Javorka! Da, recimo	ji	Javorka!...« Spustil	A
oglasil ded. »Kako se	ji	pa reče?« »Krilni	A
začudil. »Nemara pa se	ji	je že privadil,« je mirno	A
starcu in temu otroku?«	ji	je ugovarjal.»In saj nemara	A
Gotovo je šla s teto, da bi	ji	pomagala pri mrliču.«	A
Zakaj?... In kdo	ji	je povedal, kdo sem in	A
njej privoščil, da bi	ji	odsekali glavo.	A
spreletelo. »In kaj naj	ji	zdaj rečem?«Bil je tako	A
Majcen. »Tisto, ki so	ji	odrezali jezik in ji vrezali	A
so ji odrezali jezik in	ji	vrezali zvezdo.«	A
je zaječala, kakor bi	ji	bil zasadil nož v hrbet	A
zazijala žena. »Tista, ki so	ji	potem odrezali jezik.	A
svoje bose noge; palec	ji	je krvavel, nekam se je	A
ne prehladila. Potem	ji	je Vojnac ovil debelo	A
poiskal močno dleto in	ji	na tnalu odsekal dolge	A
pozabil. Še dandanašnji	ji	pošilja mano.Moka, kava	A
kava, sladkor, meso, vse	ji	pada naravnost iz nebes	A
od sebe.« »Ne, Žef bi	ji	zdaj ne dišal več!« so	A
samo skozi usta, v prsih	ji	je cvililo, govorila je	A
otroka k sebi. Solze so	ji	privrele iz oči.	A
srce prešibko. Dali so	ji	zlate uhane v ušesa in	A
kos belega kruha in ga	ji	dali v roke.Kristinca	A
Žef pa bi jo dvignil in	ji	vse odpustil.Vsi smo grešili	A
kazalo. Ampak pokazal	ji	bom vrata in si vzel deklo	A
rogovilil. Stopil bo v hišo in	ji	mirno pokazal vrata.	A
reglja kakor sitna baba, ki	ji	je zmanjkalo črne kave	A
Da, in še odpustil bi	ji	počasi. Nanca je šla in	A
lajal name! O, saj sem	ji	branila. Ali mar ni res	A
Anci. Ob tej priložnosti	ji	je tudi Jakob, seveda	A
Kajpak, zdaj naj bi	ji	še roko stisnil in jo	A
dobrote in sprave. Morda bi	ji	celó rekel dobro besedo	A
Žefa, pa tudi Žef sam	ji	je opoldne, ko je počival	A
oči bodo videli, kako	ji	bo pokazal vrata.Smejali	A
stopila pred oči, bi se	ji	res ne godilo dobro.	A
obhajila. Misli, da so	ji	vsi grehi odpuščeni.S	A
Skrivaj. Žef	ji	ni rekel niti besede.	A
svojim pankrtom, kamor se	ji	zdi.Tudi v Slavonijo jo	A
Žef temeljito zbesnel in	ji	pokazal vrata.	A
Idrijce; pralno desko	ji	je voda odnesla in zdaj	A
je pritoževala, da so	ji	obžrle kapus, oče je spomladi	A
tenka popackana bluza se	ji	napne čez mlade prsi.	A
vlažni črno svetli lasje se	ji	usujejo po ramah.	A
tresle. Kar nenadoma	ji	je ostra bolečina presunila	A
zavalila nanj. Roke so se	ji	kar same razklenile in	A
kar same razklenile in	ji	drsele na prsi, kolena	A
na prsi, kolena so se	ji	zašibila, lica vztrepetala	A
vztrepetala, čeljusti pa	ji	je že zvijal krč tegobe	A
odtrgala kos divjega mesa, ki	ji	je obraščal srce in jo	A
obupana. Sam bog vedi, zakaj	ji	je šinila v glavo misel	A
zmeraj ...« Solze sreče so	ji	pridrle iz oči.Stegnila	A
suhljato telo, kakor bi	ji	bilo komaj petnajst let	A
italijanski roman, ki ga	ji	je poslala iz Trsta sestra	A
prav resno misli, da bi	ji	pripisal hišo, ker nima	A
Očitala je Mojemu Jezusu, da	ji	sedi na glavi s svojo	A
udarila po dolini, kakor bi	ji	gorelo za petami.Po njenem	A
družabnim škandalom, če	ji	ne odštejejo mastne dote	A
drugih grenkob, ki so	ji	ostale od življenja.Kupila	A
pred polnočjo in Hans	ji	je kuhal čaj in ji pokladal	A
Hans ji je kuhal čaj in	ji	pokladal razgreto opeko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani