bodo (401-500)

dolgo; oči govorijo, da	bodo	brez tebe nam setve zorele	A
klasični poti. Boleča jutra	bodo	od sedaj blažja. Kaj me	A
v samoti ozkega grla,	bodo	odrasli.Ali pač nikoli	A
pomenih nemara, ki se	bodo	kopičili v zavednem.Mogoče	A
stran 69 . / Misli se	bodo	stočile v pomen, ti boš	A
mesnato pokrajino. Nebesa	bodo	zlata, pekel jezikav,	A
ti na lica bó; In lica	bodo	se zjasnila, Zvedrilo	A
bo se ti okó. Pa pesmi	bodo	ti vesele, Ko pretečene	A
in tebe več ne bo, Tu	bodo	se drugi srečni ljubili	A
razsvetli „glave”, Da	bodo	nam kazali iz puščave	A
brezmejnih rek sinjino, ki	bodo	kmalu čez in čez preplule	A
tujcem za vojsko, prazne	bodo	naše kašče, lakota bo	A
smrtne kazni. Stari svet	bodo	zrušili, zemljo delovnih	A
teh dni blesti, tam se	bodo	srečale najine oči. 4	A
nočjo. Mostovi, ki z njih	bodo	naši krvniki zmetani,	A
da bo še bolj hudo, da	bodo	si klicali iz gore v goro	A
plava, mrzla ‒ krvava	bodo	rodile in omahnile ...	A
zabranjen tja v višave mrtve	bodo	pod odejo mehke trave	A
stran 12 . \/ V zemlji	bodo	pokopani vsi načrti, radost	A
vem, da letos več ne	bodo	mi vzcvetele. Mojih rož	A
govorili, da iz nas vseh	bodo	drva naredili!« V silnem	A
železnih smo spon, ki	bodo	uklepale rok milijon.	A
zardeli cvetovi pod tvojimi	bodo	solzami, ko nežno in rahlo	A
zavrženih deklet! Moje pesmi	bodo	brane, ko ne bom več štela	A
bratovske ljubezni cvet takrat	bodo	spoštovane, če bo v tistih	A
država za to pláčala,	bodo	malo popravili statistiko	A
bomo do mraka. Po meni	bodo	plánili kot pes na kost	A
ko bo na steni plac,	bodo	od šuba, brez skrbi, prišli	A
drobnjad zapojem jim, da se	bodo	raje pasli, pa jih ni	A
stran 17 . \/ živali	bodo	jokale, tudi rože in ljudje	A
rokami, izmuči noge, da	bodo	v sladki utrujenosti drhtele	A
kraj našega življenja,	bodo	muke naših otrok živele	A
nemoči in za vajo, da	bodo	znali tolči druge, da	A
znali tolči druge, da se	bodo	pretolkli naprej, v prvo	A
zorne, dečki zali brali	bodo	rože te, v kite bodo jih	A
brali bodo rože te, v kite	bodo	jih spravljáli, devali	A
. / Tod sekla bridka	bodo	jekla, in ti mi boš krvava	A
na gori, kdo ve, če pa	bodo	ob zori? Tesarji trije	A
oljkove mladike te mir	bodo	in blagóst rodile, ko	A
tiskane po belem svetu	bodo	šle, nekteri mož jih bo	A
usnje vezane in z zlatom	bodo	rezane. O beri jih, preberi	A
takó vesele nikdar mi ne	bodo	več. Mrzle z dalje mi	A
zvesta, kakor zdaj, ostala	bodo	vekomaj. Pred odhodom	A
Vem ‒ miruje. Prikovali	bodo	kovači roke moje, na obok	A
po resnici. Na oči mi	bodo	kamen položili, v moji	A
kamen položili, v moji	bodo	bližini. Sinja bom in	A
in drevo. Vsa iskanja	bodo	v ptičjem letu, gnezdu	A
črni je doma. Za pot mu	bodo	konje vpregli, s košaro	A
v svetišče. Takrat mu	bodo	masko sneli, oči prekrili	A
ptica. S hermelinom me	bodo	pokrili, še v platno zavili	A
bom, na ladjo sveto me	bodo	skrili. V dlani mi bodo	A
bodo skrili. V dlani mi	bodo	ptice črne sedle, v vodi	A
bel znak. Odpirala se	bodo	vrata, na oknih bo spal	A
položila v mah. Nedolžni	bodo	prvi, ostalim v dlaneh	A
ležala, v osatu večera	bodo	ostale sledi. Pajek dneva	A
svilo vsa mila. Oblačila	bodo	mehka, sveta ‒ barve prest	A
pastirica spi. V vodi jo	bodo	okopali, v jantarni vodi	A
avtorice. Toda bogovi se	bodo	prikazali le tistemu,	A
/ Opuščene Opuščene	bodo	stare ceste in svet bo	A
Perzije, Afrike bratje nam	bodo,	bodo drugovi. O, izpustite	A
Afrike bratje nam bodo,	bodo	drugovi. O, izpustite	A
bajoneti. Ali poglej: i ti	bodo	pali; moje srce je gnano	A
. / Predsmrtnica Vsi	bodo	dosegli svoj cilj, le	A
preliti in zvoki klavirja	bodo	potem mogoče le zimske	A
napori v žrtvi in delu	bodo	razgibali mrtvo telo,	A
plastmi, zemljó presijale ti	bodo	oči in tvoje oči bodo	A
bodo oči in tvoje oči	bodo	rasle v svet, nad njimi	A
tiho duší jih pod vodó.	Bodo	li večno v temi živeli	A
skrivnost, zakaj? Ali, ko	bodo	vode vzblestele, v jutru	A
predpotopnih ljudi in	bodo	strmele njegove oči, toda	A
kropiti pa ne, kropile jo	bodo	le moje solze. Zagreble	A
stran 29 . / Zagreble jo	bodo	le moje roke, krog groba	A
mi v pozdrav. Ko puške	bodo	pokale, na té mi bo spomin	A
pojd′ domov. Da te ne	bodo	srečevali, da te ne bodo	A
bodo srečevali, da te ne	bodo	spraševali, kod si hodil	A
na svet′ ne bo, k′ te	bodo	d′jali v to črno zemljo	A
zemljici črvički beli so te	bodo	sneli do belih kosti.	A
bom ta špas. Drev′, ko	bodo	mam′ca spali, jaz pa pojdem	A
jokala bom, ker te ne	bodo	videle več moje oči.	A
se smejala bom, ker te	bodo	videle spet moje oči.	A
kliče vojskin glas. Bobni	bodo	ropotali, pot krvavo oznan	A
prát! Ptičke vesele vam	bodo	pele, ribice hoč′jo vas	A
Oj, ti gorenjski fantje	bodo	pokopali me. Vsi bodo	A
bodo pokopali me. Vsi	bodo	me spremili na zelene	A
pa ga vendar še ni, ne	bodo	ga vid′le več moje oči	A
pa minilo bo. Prešla	bodo	leta, z njim′ veselja	A
puškica bo in žalostno	bodo	tri ptičke zajokale v	A
jo neso, saj dlje je ne	bodo,	da b′ ne šel za njo.	A
kropiti pa ne, kropile jo	bodo	le moje solze. Pokopale	A
stran 15 . / Pokopale jo	bodo	le moje roke, krog groba	A
na svet′ ne bo, k′ te	bodo	djali v to črno zemljo	A
stran 31 . / te sprašvale	bodo	Nemke in dekleta štajerske	A
Oj ti gorenjski fantje	bodo	pokopali me, vsi bodo	A
bodo pokopali me, vsi	bodo	me spremili na zelene	A
brbom brbom ... Vsi	bodo	me spremili na zelene	A
pa ga vendar še ni; ne	bodo	ga vidle več moje oči	A
moji sokrvici Drevesa ne	bodo	dočakala zelenih rutic	A
jih ne bi bolelo Ko ga	bodo	odpeljali Ko sem bila	A
pogled. Ne veš, da v tebi	bodo	brali med. Še včeraj buba	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani