In ko ločitve pride čas, na razne poti žene nas; tu ná! pobratim roko mojo, ti mi podaj desnico svojo, da srce zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj. Beseda dana, vez veljá, ne zemlje moč, ne moč nebá in ne peklà ognjena sila vezi ne bode razrušila, saj srca zvesta, kakor zdaj, ostala bodo vekomaj.
Pred odhodom Žalost mene premaguje, ker zapustil bom svoj dom, šel bom daleč v kraje tuje, več nazaj prišel ne bom.