zdaj (701-800)

ste dosegli! . / . / stran 18 . / KANTOR: In	zdaj,	glejte, sem lahko kar hočem!- Kaj bi vam bil	A
- Kaj bi vam bil mogel dati prej?	Zdaj	dajem lahko z obema rokama... ŽUPNIK: O, gospod	A
Tudi jaz bi rekel... KANTOR: Vsa stvar je	zdaj	odvisna od vas, gospod župnik. Vaša beseda je	A
precej kažejo name, jeroba: ”Okradel jo je in	zdaj	jo sovraži!“Povem vam naravnost, da se je skoro	A
ŽUPNIK: Tudi jaz mislim. - In	zdaj	pa dovolite, gospod Kantor, da vas še enkrat	A
suknjo pridite k meni. KRNEC: In pa Maks je	zdaj	doma - KANTOR: Kaj pa dela? KRNEC skomizgne	A
nikomur ničesar in nič več ne govori z mano...	zdaj	je že vse prepozno...In pa, Francka, nič mi ne	A
izgovoriti. Prišla mi je, sam Bog vedi kako in	zdaj	vem, da je resnična.Tod je zapisana na stenah	A
Odide v domačo sobo. MAKS:	Zdaj	ko je prišel čas, se bojim.Storili ste mi veliko	A
Če ti je slabo, Maks, pojdi spat... MAKS: Ali	zdaj	se mora dovršiti, kakor že bodi...Umoril ga je	A
luč, noben morivec še ni moril pri luči... In	zdaj	je treba samo hladne moči... le korak naprej...	A
sede pri mizi v ozadju, nasloni glavo v dlan:	Zdaj	jih ni več móči izbrisati!...In zdaj je konec	A
v dlan: Zdaj jih ni več móči izbrisati!... In	zdaj	je konec - samo še tole noč, do jutra še morda	A
usmilila; s tole majhno roko, Francka, si razdrla	zdaj	moje življenje in nikoli več ga ne bom mogel	A
vzel... vso, kakor si stala pred njim. No, glej,	zdaj	sem jaz tudi izgubljen, brez doma, vagabund	A
gorko gnezdo, samo božjo srečo - no, vidiš,	zdaj	je šlo vse to mimo, kakor senca...Francka, zdaj	A
zdaj je šlo vse to mimo, kakor senca... Francka,	zdaj	stojim pred tabo razcapan, nepočesan, izgubljen	A
resno in s kakršnim hočeš poudarkom, da gre	zdaj	za življenje in smrt - FRANCKA prestrašena	A
MAKS: Pisala si mi, da naj pridem. FRANCKA:	Zdaj	me je strah, da si prišel, Maks; jaz se bojim	A
FRANCKA: Kaj si ti storil z mano?	Zdaj,	ko te imam od srca, od srca rada, mi je tako	A
Francka, če sem te grdo goljufal. Ali misli si	zdaj,	da je vse prepozno.Prisrčno: Misli si, da	A
tako sem se jokala in tako sem te čakala, in ti	zdaj	ne govoriš z mano.S kom govoriš, Maks, da ne	A
prinesel računa. KANTOR ga prime za roko:	Zdaj	vas držim, zdaj vas ne izpustim.Sédite!	A
KANTOR ga prime za roko: Zdaj vas držim,	zdaj	vas ne izpustim.Sédite!	A
napravili lepo življenje. Zaradi tega mi ni hudo -	zdaj	govorim odkritosrčno z vami - in ko bi prišli	A
ponižali. KANTOR vstane, brutalno: Dajte mi	zdaj	plačilo za ponižanje.Plačilo!	A
si ga vzeli; ponižanje plačilo za ponižanje.	Zdaj	vam ne morem dati ničesar več in ne morem vzeti	A
dati ničesar več in ne morem vzeti ničesar.	Zdaj	sva opravila in se lahko posloviva. KANTOR	A
KANTOR: Varujte se, pomislite!	Zdaj	ste mi vzeli poslednje, zdaj sem nag pred vami	A
se, pomislite! Zdaj ste mi vzeli poslednje,	zdaj	sem nag pred vami.Vaša beseda: ali sprejmete	A
pustil na cesto. Prišli ste in ste me okradli in	zdaj	se nič ne pritožujte, če vam pred nosom zaklenem	A
MAKS: Kar sem nameraval, sem dosegel.	Zdaj	imate plot, ki ne morete preko njega.Imate vest	A
nič naredil. KANTOR mečje, proseče: No,	zdaj,	Francelj, bodi malo vesel, ko si pri meni.Nič	A
Francka, nisem delal in trpel sam zase... kaj mi bo	zdaj	oblast, ko nimam nikogar, da bi ljubil mene	A
nikogar, da bi ljubil mene in mojo oblast?...	Zdaj	se me bojiš in se mi ne upaš pogledati v obraz	A
me bojiš in se mi ne upaš pogledati v obraz -	zdaj,	ko bo naše življenje veselo in prijetno, ko	A
lahko naprej in si napravimo veliko kraljestvo?	Zdaj	, Francka, me moraš ljubiti, zdaj se me morate	A
kraljestvo? Zdaj , Francka, me moraš ljubiti,	zdaj	se me morate okleniti vsi, tako da bomo vsi	A
eusmiljena, jaz sem tvoj oče, usmili se!... Če pojdete	zdaj	vsi stran od mene in me ostavite samega, čisto	A
je pripeljala. Moža si ji spravil ob kruh,	zdaj	ji rêdi otroke! DELAVKA iz gostilnice, s	A
se za njene besede... Hana, bodi pametna; glej,	zdaj	ko nas vsi tako sovražijo, zdaj ko smo toliko	A
pametna; glej, zdaj ko nas vsi tako sovražijo,	zdaj	ko smo toliko hudega že doživeli, se moramo	A
zgodaj?... Mehko, proseče: Francka, daj mi roko	zdaj...	Bog s tabo, Francka...	A
lažje mi bo, če bom vedel, da si blizu... Daj mi	zdaj	roko! FRANCKA: Oče!	A
ne mudi! Veselo: Zato sem prišel sem... in	zdaj	taka neprijaznost!... KANTOR: Napravimo, napravimo	A
je z Bernotom? . / . / stran 57 . / SODNIK:	Zdaj	pa naj prašam še besedo!- Ali ste pijani, prijatelj	A
KANTOR: Čemu po ovinkih; ne mučite me, pustite	zdaj	svoje juristiške neumnosti in prašajte naravnost	A
siloma v greh! Povedal sem vam, kdo ga je ubil -	zdaj	storite, kar vam je storiti! SODNIK: Kdo	A
adjunktom v ozadju. KANTOR se zasmeje na glas:	Zdaj	je torej jasno, kakor na dlani, da ga nisem	A
moreš ostati pri meni, - pojdi in Bog s tabo.	Zdaj	mi ni več težko; obšla me je bila plahost in	A
mi ni več težko; obšla me je bila plahost in	zdaj	sem se je otresel za zmerom.Če pojdeš, Francka	A
privezani ste name. Izpusti njene roke; hladno:	Zdaj	pojdi in prinesi vina na mizo; mislim, da bo	A
nikoli nisem vedel, koga. KANTOR: Zato me	zdaj	dobro poglejte. Župnik in dvoje mož z	A
kakor da bi bil videl takrat puško v kotu -	zdaj	pa pravijo, da je ležala v jarku. KANTOR	A
KANTOR: So se že skesali. DRUGI KMET:	Zdaj	se že vsak pastir kuja, če mu ne rečeš gospod	A
da jih je mnogo, ki me ne marajo in ki bodo	zdaj	na glas in na tihem rovali in hujskali proti	A
KANTOR: Šlo je mimo vse. - In	zdaj	bodimo veseli - glejte, kako je posijalo sonce	A
DIONIZ: In ste se vdrugič vrnili! DAMJAN:	Zdaj,	na stara leta, se napravljam, da pobegnem vtretjič	A
sem že pred štirinajstimi dnevi obesil vrv.	Zdaj	jo ogledujem vsak večer, tisto vrv, časih se	A
DIONIZ: Jaz jo slišim, v svojem srcu jo slišim.	Zdaj	je prijela za kljuko, zdaj odpira vrata natihoma	A
srcu jo slišim. Zdaj je prijela za kljuko,	zdaj	odpira vrata natihoma ... natihoma ... MRVA:	A
kliči je meni ... k meni ne prihaja! DIONIZ:	Zdaj	gre po stopnicah, po hodniku ... zdaj je pred	A
DIONIZ: Zdaj gre po stopnicah, po hodniku ...	zdaj	je pred durmi ... Vida! Na pragu v ozadju	A
ali me udari v lice! Iz paradiža prihajam; še	zdaj	se mi blešči v očeh, še zdaj mi je gorko in	A
paradiža prihajam; še zdaj se mi blešči v očeh, še	zdaj	mi je gorko in sladko v srcu. MRVA: Nisem	A
DIONIZ: Vida, ostani! VIDA: Še	zdaj	so vse tiste svetle luči v mojih očeh, še zdaj	A
zdaj so vse tiste svetle luči v mojih očeh, še	zdaj	je ljubezen gorka in sladka v mojem srcu, še	A
Posloviti sem se hotel s smehom in z grenko besedo,	zdaj	pa je tolika žalost v mojem srcu, da mi lije	A
trepeče od sreče ali od groze ... Človek misli:	zdaj,	prav zdaj se bo vse izpolnilo, bo vse razodeto	A
sreče ali od groze ... Človek misli: zdaj, prav	zdaj	se bo vse izpolnilo, bo vse razodeto ...Kar je	A
takimi očmi, ki bi jim nikjer ne bilo skrivnosti.	Zdaj	bi si več ne želel takih angelskih oči; spomin	A
trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je	zdaj	naš delež!Jaz verujem v to drugo življenje	A
tako globoko in tako bolesti polno, kakor je	zdaj,	ob teh urah, ko vem, kako blizu mi je kolovoz	A
Sonce zahaja ...	Zdaj	bo dovolila temna kraljica, da odgrneva pajčolan	A
Tam ... zasvetilo se je v parku, tik ob jezeru!	Zdaj	se je izlila zarja na slamnik, na obraz, na	A
88 . / ZDRAVNIK: Sam si jo klical v srcu, še	zdaj	jo kličeš!Se okrene proti durim na levi.	A
prijatelj, kaj ne veš, da si me žalil vdrugič,	zdaj,	prav zdaj, s temi solznimi besedami?Ali greh	A
kaj ne veš, da si me žalil vdrugič, zdaj, prav	zdaj,	s temi solznimi besedami?Ali greh je moj, ne	A
narahlo, prav narahlo, da bi pogledala in zbežala.	Zdaj	sem pogledala, pa sem videla, Bog se usmili	A
huduj se in reci, da se ti je sanjalo! DOLINAR:	Zdaj	si tukaj, zdaj te ne izpustim, dokler ne boš	A
da se ti je sanjalo! DOLINAR: Zdaj si tukaj,	zdaj	te ne izpustim, dokler ne boš vsega razumela	A
Kod si hodil, kam si se izgubil? ...	Zdaj	pa misli, da sanj ni več, da je veselo jutro	A
objemu! VIDA: Iz sanj si govoril, iz puste noči;	zdaj	pa je že blizu tvoje veselo jutro, blizu tvoj	A
Ne moja na vekomaj? Mrak je	zdaj,	kako bi na pot, kam? VIDA: Jutro je ...	A
vdani - najbolj ubogi! DIONIZ: Daj mi roko	zdaj,	da se te oklenem trdno, da te ne izpustim nikoli	A
POLJANEC: Glas poznam. MRVA: Ali	zdaj	ne štejem več ur, štejem že minute, ko pojdem	A
o, pač sto let in tisoč let! DIONIZ: Brat,	zdaj	je vse dopolnjeno! VIDA: Vse pozabljeno!	A
Poljubi Vido in Dioniza.	Zdaj	drži široka bela cesta v večno pomlad! DIONIZ	A
VIDA: Ne kliči spominov, teh žalostnih ...	Zdaj	je jutro, kje so tvoje sanje? DIONIZ: Zdaj	A
tvoje sanje? . / . / stran 107 . / DIONIZ:	Zdaj	je dan - in večera nikoli več! POLJANEC:	A
legel kar na polje in sem zaspal ... DIONIZ:	Zdaj	pa je jutro in večera nikoli več! POLJANEC	A
Tako sem mislil, da ti porečem.	Zdaj	pa je vse to kakor spomin; njega imaš rada,	A
kimajo z žalostnimi obrazi. DACAR zacmoká:	Zdaj	pa k ženski! ŽUPAN ga ošvrkne s hudim pogledom	A
DACAR: Hudó čudna reč! ŽUPAN:	Zdaj	pa nastane vprašanje, ljubi moji: kako bi se	A
našim rodoljubnim in drugim čednostim. Kaj je	zdaj	naša dolžnost, ljubi moji?Zidajmo in popravimo	A
VSI: Kaj z njó? UČITELJ:	Zdaj,	cenjeni Konkordat, pa vi pripovedujte dalje	A
Ukažite, pa se povrnem! ŽUPAN: Nikamor se ne boš	zdaj	vračal...Kam pa ti, nesnaga dacarska?	A
pohujšanje! Edina pomoč naša in rešitev je	zdaj,	da se vstopimo v trdno vrsto: zid, sto klafter	A
po krivici pritaknil, tudi ničesar izpustil.	Zdaj	pa napraviva! ŽUPAN ves zgrožen: Človek	A
je filozofija stare sorte. - Nadvse je važna	zdaj	le ena stvar, beseda ena: ali ti je dolgčas	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani