Stotnije, prave, urejene stotnije vro iz vseh slovenskih gozdov in se razlivajo na raven. In sedaj prijezdi on, zamahne z mečem, vojska se zgane, pod udarci kopit zagrmi zemlja: dvigne se prah, čuti se zamolkel žven ket jekla, trume se vale proti jugu ‒ on jezdi na čelu. Oko ima uprto proti polnoči, proti cilju.