To je bilo vse, kar je izvlekel iz njega. Ko je prešla pomlad in je Svarun slišal pogovore, da se vojska še ni združila ter dvignila preko Donave, da bi poplenila po bizantinski državi, se je zdramil sivi, upognjeni starosta, pozval Bojana in Velegosta k sebi in izpregovoril: »Moža, brata! Mozeg se suši v meni, kri mi je izpila žalost, suha veja sem na deblu našega drevesa.