tujec (101-200)

deti. Obstal je zadaj pri vhodu, trdo in nemo,	tujec	med tujimi, nikogar teh ljudi še ni videl nikoli	A
izvrstno počutil. Sploh ni mogel slišati besede ‚	tujec’	od osebe, ki sama ni bila doma v Bosni, pa že	A
Saša, kako je pri srcu človeku, kadar pride	tujec	iz kraja, ki se nam je omilil.Vse spomine tistih	A
glavo od gunjiča. Čudovit se ji je zdel ta	tujec,	ves drugačen, kakor so bili drugi, o katerih	A
ni mogel, kaj se godi pod pristrešjem, kako	tujec	z očmi in prijaznim usmevom zavaja v greh.Vilar	A
pretresljivega občutka, katerega ji je zbudil ljubeznivi	tujec.	Vsa rdeča v lice je vzela konvico ter stekla	A
. / . / stran 376 . / Ta prikupljivi mladi	tujec,	ki ga vsi imenujejo dobrega in poštenega, hvali	A
častnika se zapoje ta pesem. In če pride odličen	tujec	k nam v posete, ga povabijo v kazi no, kjer	A
bosenskem napredku in o naših zaslugah. Odlični	tujec	vse verjame in si hvaležno zabeleži; ko pride	A
družbe. Ker je kavarnar domneval, da se samotni	tujec	dolgočasi, mu je prinesel dva srbska lista.	A
V SMREKI IN O MAČKI, KI NI MARALA PIPCA Če	tujec	prideš v Butale in stopiš v krčmo, previden	A
sem postal letoviščar, tako rekoč »prometni	tujec«	in sem upoštevan v statistiki, na zglasilnem	A
nedogledni kulinarični horizonti. Zraka ima vsak	tujec	na prosto razpolago, kolikor se ga mu ljubi	A
Taki so! Pa imajo tudi luno tukaj, da jo	tujec	lahko gledaš na daljnogled, in imajo daljnogled	A
ko ni nihče zavarovan. Spoznal je, da sem	tujec.	Za tujce imajo v Kurji Poljani vedno pripravljenih	A
v zadrego našemu vrlemu meščanstvu, ko ga bo	tujec	izpraševal, kdo je to in kdo je to, in vrlo	A
prodajalni z desne strani ali z leve in si bil	tujec	v Ljubljani, si se zavzel in ti je strmečemu	A
takima prilikama in je reč vredna, da si jo	tujec	ogleda in nalašč zaradi nje pride semkaj! V	A
tudi s slovenskim življem v Zagrebu. Nevajen	tujec	od kraja težko ločiš Slovenca od Hrvata, ker	A
dedca, morebiti niti tukaj ni doma, ampak je	tujec.	Vrnem se torej, da ga vprašam, kdo je in odkod	A
Prvič, drugič.	Tujec	je čutil iglo in rekel: »Tu sem vam v napoto	A
odskočil: »Sedaj pa čutim, da sem vam res napoti.«	Tujec	se je presedel z lepo zlikane nove obleke in	A
Matic je pa ostal sredi sobe in si ni upal ‒	tujec,	tako se mu je zdelo ‒ do njega. »Obiskat smo	A
odgodrnjal: »Bog daj!« »Oče!« je začel vnovič	tujec.	»Saj nisem še oče,« je popravil France.	A
ko je vse pod zaporo.« »E,« mu je pomežiknil	tujec,	»saj ne bova po maksimalnih cenah kupčevala	A
France je vzel cigaro ter jo odgriznil in	tujec	mu jo je vljudno prižgal. »Seveda, takole pravite	A
Pusti me vendar. Kako morem ‒ nepovabljen gost ‒	tujec	...«	A
Epafrodit mi je razodel, ker sem ga vprašal. Vidiš,	tujec,	krščenec je povedal, ti mi ne poveš!« Iztok	A
leto in dan, če bo složen z brati. Če ne, pride	tujec,	postavi mu peto na tilnik in svobodni postane	A
Poglejte! Ne kupujem kakor kak pritepen	tujec,	ki mnogo ponuja, potem ga pa lovi za denar bogve	A
Ali ni to nesramno? Morda bi bil dal	tujec	kak stotak več.Toda jaz sem ji pri tej priči	A
razvnemati. »In taka je ta stvar, da se vsak	tujec	med nami odebeli, mi pa hujšamo od dne do dne	A
spodbujala k neprestanim napadom na slovenski živelj.	Tujec	jih je za njihovo delovanje nagrajeval in jim	A
Ali se me res bojiš, mon garçon?« je ponovil	tujec,	in Lovrek je sramovaje se spoznal, kako odveč	A
nekoliko približal. »Kaj delaš tukaj?« je vprašal	tujec	z nevsiljivo radovednostjo. »Večno luč	A
ugotovil, da stopa za živino namesto Tineta	tujec,	je renče in za naježeno dlako odskočil.Lovrek	A
razumljivih razlogov le redko zablodil kak sosed ali	tujec,	in ne glede na veliko oddaljenost, so bili Hojanovi	A
»Precenjuješ mojo moč. Jaz sem le	tujec	v vaši državi.Toda gospod poleg mene je visok	A
in me večkrat pohvalijo, mogoče zato, ker sem	tujec	in ker vidijo, da se trudim. Moji součenci	A
veste, kje so Gradnikovi?« jih je nagovoril	tujec.	Molk.	A
obhajajo gospejin god.« »A tako?« je menil	tujec	zateglo. »Nu, hvala lepa!«	A
stvarjal tuja dela po tujih zapovedih; sam sebi	tujec...	Takrat sva se ločila in sva šla vsak	A
110 . / roke vznak nazaj na peron. Ne dalje,	tujec,	popotnik brez doma, vel list na valovih!Zasenči	A
nihče ne rabi njegovih rok. In premišljuje: ”	Tujec	prihaja za tujcem; šele včeraj je prišel od	A
oddaljeni, oddaljeni dom. Med temi ljudmi sem bil	tujec,	”katerega ni treba ljubiti“, katerega se nagovori	A
so se glasili tako samotno, kakor da bi hodil	tujec	vštric mene.Stene so bile živo poslikane in	A
popotniku na teh širokih, glasnih cestah, med tujci	tujec,	v gneči sam, svoboden ...Ozrla sem se na gospo	A
Občutil ni, da je grešnik; ali občutil je, da je	tujec	vsem in da prepeva njegovo srce vse drugačne	A
obvisela. ”No, ko je prišel v domovino, je bil	tujec	še bolj nego v Ameriki ...Zakaj, gospod pisatelj	A
bolj nego v Ameriki ... Zakaj, gospod pisatelj,	tujec	je človek na tem ali na onem kraju, pa se lahko	A
nosila!“ Govoril je tako čudno, kakor da mu	tujec	narekuje preko rame. ”Ne boš jih nosila	A
rodila jablan, vrtu čast in gospodar; pa pride	tujec,	pa bi izkopal jablan ter jo presadil na kamen	A
nikoli prej nisem tako živo občutil, da sem	tujec	med tujci, da so moji prijatelji in spremljevalci	A
po vedenju in govorici. Iz src nama vpije	tujec,	tega sovražijo, za njim pljujejo, njega bodo	A
govoril? Nekoč se je prikazal na trgu samoten	tujec,	suhljat človek v dolgi sivi suknji in s popotno	A
nasmehnil. ”Kaj bi se ti pretvarjal, saj nisi ne	tujec,	ne žid!Če imaš krono, mi jo posodi!	A
KRČMAR ELIJA I Na hrib je stopil	tujec.	Črn plašč, do vratu zapet, mu je segal do gležnjev	A
tej nebeški krasoti, na zemljo postavljeni.	Tujec	je gledal in je štel; štel je domove, ki so	A
nebrzdano, kolikor bolj je bledela večerna zarja.	Tujec	se je nasmehnil, ko je zaslišal veselo pesem	A
postelji in se je nagnila do župnikove glave. ”	Tujec	je prišel,“ je rekla. ”Kdor je, naj stopi	A
je vprašal. ”Elija Nahmijas,“ je odgovoril	tujec	ter se je priklonil do pasu. ”Otroci grešni	A
ne in v suknji ne srebrá. Kraj duri je stal	tujec	krčmar in se je prijazno poslavljal od svojih	A
omahovali mimo njega, jih je ogledoval natanko	tujec	krčmar. ”Moško še stopaš, Kovač.	A
hitele po svoji poti. . / . / stran 84 . /	Tujec	je videl vso to samoto in ves ta strah ter se	A
so še pomežiknile. Poslednjikrat se je ozrl	tujec	po dolini od kraja do kraja. ”Škoda je detelje	A
iz moje groze. Mislil sem: ta otok ni moj,	tujec	sem v tej deželi, pritepenec; če se hoče gospodarju	A
odpusti mi, kakor Bog odpusti ... Rad te imam,	tujec,	ki stojim pred tabo ... Ogrni si ruto, da pojdeš	A
morda ne bil tako vesel ... Lahko se poslavlja	tujec,	popotnik!“ Trpkost je bila v njegovih besedah	A
spoznala bi ga takoj, če je Mate, ali če je	tujec.	”Veliko si hodil po svetu, Tone -- kakšna	A
je zgodilo, kakor je slutila v hudih sanjah;	tujec	je hodil poleg nje, komaj še podoben Mateju	A
veselje je zavladalo v globeli. Mate Kovač,	tujec	in umetnik, je propadel sramotno z vso svojo	A
ozrl, neprijazno kakor človek, ki ga nadležen	tujec	moti ob važnem opravilu; in zaganjal se je dalje	A
z nikomer se ni bratil, še doma je bil napol	tujec.	Mati in oče sta mu stregla, on pa je sprejemal	A
- V jasni jesenski noči vesla človek,	tujec	vsem in sebi, po blejskem jezeru.Od življenja	A
prostoren in prazen. Stal sem na pragu kakor	tujec;	stene so strmele name z brezizraznimi svetlimi	A
pometeno s prahom preko praga. Sklonil sem glavo;	tujec,	popotnik brez doma.	A
Kačurju pri srcu. ”Župnik je rekel, da bi bil	tujec,	zaničevan in smešen, če bi se napotil zdaj,	A
ustnice vanjo. Ker sem bil srečen, sem ji bil	tujec;	bližala se je strahoma ter je prosila s plašnimi	A
jo odeva, a zardí ter skrije igračo, če stopi	tujec	v izbo. Nevesta si je šivala poročno obleko	A
ga poznali, v tistem trenotku pa nam je bil	tujec	vsem.Na njegovem obrazu smo videli življenje	A
Drugačne brloge imamo dandanašnji! Z menoj,	tujec,	puščavnik!“ Prijel ga je pod pazduho, romala	A
šumo pojdem, med tujce in žganjarje ... tudi sam	tujec	v domovini in skrunež njen!“ Srečal je tretjega	A
drugačnimi očmi, kakor pa bi jo gledal kakšen	tujec:	ne vidijo je ne, prav kot bi bila v meglo zavita	A
zazdelo materi, da trka nekdo na duri, neprijazen	tujec,	in vztrepetala je. O mraku je prišla teta	A
”Saj je vseeno! Kjerkoli se ustanovim, bom	tujec,	vsiljenec ... če je nanovo pobeljen brlog, ali	A
radosti - in pred teboj stoji vse nekdo drugi,	tujec,	ki ga nisi še nikoli srečal, človek, ki je podoben	A
Saj drugače ni moglo biti. Jaz sem	tujec	v dolini šentflorjanski, tujec po rojstvu, po	A
biti. Jaz sem tujec v dolini šentflorjanski,	tujec	po rojstvu, po srcu in po mislih.In tako malo	A
globokih jam so pogledale ugasle oči. - Kdo si,	tujec,	ki prihajaš v ta zakleti kraj? Ne poznam te	A
vpraševala: Kam te je zanesla pot, predrzni	tujec?	Le brž, le brž poveži culo in se vrni v daljno	A
. / . / stran 54 . / zapisano nad vratmi: O	tujec,	ki prihajaš tod mimo, le urno nadaljuj svojo	A
prihajajo v mojo krčmo. - O krčmar, jaz nisem	tujec.	Marsikatero merico sem izpraznil pri vas, ko	A
Povej!“	Tujec	sin je sedel visoko vzravnan, glavo pokonci	A
prihodnosti!“ Župan je sedel, kakor mu je bil	tujec	ukazal. ”Ampak kako ...?	A
je gledal debelo od same velike osuplosti.	Tujec	se je smehljal zelo zadovoljno in zelo hudobno	A
svojih potih, dokler je moje srce usmiljeno!“	Tujec	se ni ganil, samo stresal se je od tihega, neskončno	A
Kaj ukazuješ?“	Tujec	se je hudo začudil, župan pa mu je bral hinavščino	A
Ali imaš pisma?“	Tujec	se je potapljal po suknji in tam je zašumelo	A
župan in je gledal v strop. Tako sta umolknila;	tujec	se je smehljal, da se mu je podbradek stresal	A
Zatorej povej nakratko, koliko bi rad in kaj!“	Tujec	je napravil v svoji hinavščini tako začuden	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani