»Dedca mi nikdo ne ukrade, če ga pustim za hip samega,« sem si mislil, pa grem tak, kakršen sem bil, kar v copatah iz stanovanja. Ali ko pridem na dvorišče, se spomnim: Kam pa naj pelje izvošček dedca, morebiti niti tukaj ni doma, ampak je tujec. Vrnem se torej, da ga vprašam, kdo je in odkod, odprem duri ‒ ali ti ne drži dedec steklenice s konjakom pri ustih, in požira in požira!