tujec (201-300)

kaplje. ”Ali take so vaše besede!“ je govoril	tujec	z mehkobnim glasom.”Kaj zato sem romal čez hribe	A
pregrešne besede. ”Bodi že kakorkoli!“ je rekel	tujec	in se je pogladil z dlanjo preko čela.In ko	A
so bile tam, tvoje hiše ni bilo. Ti si bil	tujec	tam, vagabund brez doma.Če bi bil kdo prišel	A
nikoli rad. Najboljše je, da ostane človek	tujec,	kjer stanuje, in da se ne napravi preveč domačega	A
druži, komaj tista mrzla nezaupnost, ki jo čuti	tujec	do tujca ... Ob tistih jesenskih večerih sem	A
Jakoba je spreletelo. ”Tuj glas je ...	tujec	je in me žali!“ ”Skozi žito je bežal, tod	A
Toda brati ni mogel; govoril mu je iz knjige	tujec,	jecaje in nerazločno; vse močnejše mu je biloživo	A
in ošabno velik rdeč divan kakor nespodoben	tujec	v pošteni družbi. ”Naše edino bogastvo!“	A
pred kratkimi meseci, je bil list v vetru,	tujec	povsod, kamor ga je zanesel plašni korak.Danes	A
da bi to res ne bilo mogoče. ”Zato ker ste	tujec;	človek napravi samo doma kaj posebnega in vaša	A
kakor že je.“ ”Da, ti si drugačen ... ti nisi	tujec,	“ je odgovoril Slivar zamišljen, pol zase.”Ali	A
so ga v omizju proslavljali; vedel je, da je	tujec	v svojem srcu, v svojem mišljenju in svojih	A
Slivarju samemu je bilo, kot da se je vrinil	tujec	v tosobo, sedel na stol ter motil s svojo prisotnostjo	A
sramežljivosti ali iz strahu varno skritega; ni bil	tujec,	ki se plazi ob steni, ob strani s temnim obrazom	A
njim prijazno in vljudno, vsi čutijo, da je	tujec	in tudi on se ne čuti domačega, tudi njegove	A
sladki ljubezni in hvaležnosti, da ni več sam,	tujec	med tujimi ljudmi, na tujih ulicah, pod tujim	A
zadovoljno življenje? In spoznal je, da je ostal	tujec	v svojih mislih.Skrival jih je, ker so bile	A
zapazi nič nenavadnega na njih, nič novega.	Tujec	je in nosi svoje resnično življenje s sabo,	A
dovršena. Odslovil je baš njega, ker je bil ”	tujec“	in ker je bil vrhu tega zadnje mesece počasen	A
dalje: ”Tako se mora človek ogibati, če je	tujec;	skrivati se mora in lagati mora ...Tukaj je tako	A
tja, tudi ko bi imel denarja. Povsod je bil	tujec	in tam še najbolj, med tistimi ljudmi, ki so	A
govorili so z njim hladno, skoro zaničevalno:	tujec	iz uboge dežele, sam ubog in malovreden.	A
imaš opraviti doli, čemu bi ti naročali, saj si	tujec!	“ Slivar je bil žalosten; mučne misli so gledale	A
gledale iz brazd na njegovem čelu. Beseda ”	tujec“	se mu je zarezala v tem trenotku še posebno	A
- Da ti reč razjasnim: ti si	tujec,	dragi moj, iz devete dežele doma.Hodiš lahkom	A
ateljé - ali doma nimaš, vsi te poznajo, da si	tujec	in se skrivajo pred tabo in ti ne zaupajo.	A
skrivajo pred tabo in ti ne zaupajo. Povsod si	tujec,	najbolj pa si tujec tam doli.Vedo, da si doma	A
ne zaupajo. Povsod si tujec, najbolj pa si	tujec	tam doli.Vedo, da si doma iz devete dežele,	A
“ bi jo prosil in bi stokal od bolečine, on	tujec,	nepoznan in neljubljen.- Tako je prosil in stokal	A
bil zgrabil z vdano roko takoj od začetka.	Tujec	je bil v svojih mislih; rodile so se bile v	A
se bile v vetru, na nebu, na drugih svetovih;	tujec	je bil v svojem srcu, ki je bilo nemirno in	A
prišel, povsod je bila že tema in povsod je bil	tujec.	Povsod tujec!	A
bila že tema in povsod je bil tujec. Povsod	tujec!	... In gledal je z mračnim očesom na to lepoto	A
ustvarjenega za srečo. - Dokler stoji v sobi on,	tujec,	pada temna senca od njega in lega na stene,	A
tudi vse ure njegovega vsakdanjega življenja.	Tujec	je bil med njimi. Malenkostno, brezpomembno	A
izpustim te, če me ne blagosloviš!“ -- No, šel sem,	tujec,	brez blagoslova svojo pot.In ko sem bil onkraj	A
mi je stiskal glavo. Bil sem sam sebi kakor	tujec,	popoln neznanec; to je bil edini določni občutek	A
do vrha natlačeno z nezaslišanim bogastvom.	Tujec,	ki gre mimo, vidi beraško bajto, še ne sluti	A
breskve v vinogradu. Na cesti se je prikazal	tujec,	bos in gologlav; oblečen je bil v rdečo haljo	A
”Truden sem in lačen!“ je rekel otrok.	Tujec	se je nagnil k njemu in ga je pobožal po licu	A
nikoli, zdaj so se svetile. In se je ozrl	tujec	po polju, bogato cvetočem, in je vprašal otroka	A
žanje, zakaj njegovo je polje!“ Ozrl se je	tujec	z dolgim, tihim pogledom po vsem polju, bogato	A
gledali v tla. ”Kam, ljudje božji?“ je vprašal	tujec.	Niso ustavili koraka, niso vzdignili glave	A
deželo, kruha iskat in zemlje in domovine!“	Tujec	se je ozrl nanje, pogledal je vse po vrsti;	A
Odložite cule in pojdite z menoj!“ je rekel	tujec.	In takoj so vsi zvrnili cule na cesto in	A
delež in molitev!“ ”Odložite molke!“ je rekel	tujec.	”Tudi svete podobe obrnite in žegnančke izpraznite	A
daritev. ”Kdo domuje v tej hiši?“ je vprašal	tujec.	In so mu odgovorili.	A
-- sami domujejo v bridkosti!“ Pogledal je	tujec	in hiša je vztrepetala.Odprla so se ogromna	A
Srce je slutilo, kam.	Tujec	je šel pred njimi v dolgi rdeči halji, njegovi	A
črne skale. ”Čegav je ta kraj?“ je vprašal	tujec.	”Gospodov!“ je odgovoril otrok.	A
odgovoril otrok. . / . / stran 117 . / Ozrl se je	tujec,	na levo je pogledal z žalostnimi očmi in na	A
je dolina. ”Odkod, ljudjé božji?“ je vprašal	tujec.	”Izpod zemlje!“ so odgovorili.	A
zemljo; črno zlato za gospoda, črn kamen zase!“	Tujec	jih je pogledal, nagnil je glavo in šli so za	A
”Kam?“	Tujec	ni odgovoril. Obzorje je vse vzplamenelo	A
segal s silnima rokama od izhoda do zahoda.	Tujec	pa je stopil na hrib, nagnil je glavo in je	A
Zdaj sem v družbi! Spomni se, da sem bil	tujec	poprej, kamorkoli sem prišel!Če so me sprejeli	A
prišel! Če so me sprejeli, ali če so me spodili,	tujec	sem bil!Kaj je bila moja najhujša bolest, hujša	A
samotni, lazoviti kraj je vedel, da je Peter	tujec,	ubog popotnik, ki roma obremenjen brez miru	A
veselo. Tako mu je bilo tuje, kakor je bil sam	tujec	v njem.Izprehajal se je po tistih širokih vežah	A
je bilo, da mu ni nič kaj ljubo, da prihaja	tujec	delit njegov miren in gorek kotiček.	A
je prišel preko nje!« se je sam vase smejal	tujec.	Malo in suho, pod veliko krošnjo sklonjeno telo	A
radovalo in se smejalo pod krošnjo. Tedaj pa je	tujec	odložil tovor in pozdravil: »Dober večer	A
krošnji se je podrl nov up. Mlad je bil ta mladi	tujec	na Peči in zelo veselja željan.Poznali so ga	A
Kjer hlapce menjujejo preveč, ni nikoli reda.	Tujec	se ne vživi tako kmalu, in na Peč so navadno	A
njenih ust. »Katra,« je povzel znova besedo	tujec,	»sama sva ostala na svetu.« Ona je molčala	A
in njenega spremljevalca. Videč, da je tudi	tujec	zavil z Marjanico na Peč, je postal še pozornejši	A
bil ta kupec?« je vprašal Pušar. Nekaj časa je	tujec	izkušal skrivati, češ, da trguje v naročilu	A
vikar po domače. »Spovedal bi se,« je odvrnil	tujec.	»Ali si moj faran?«	A
Degradatus actualiter ante tres1,« je zinil tiho	tujec.	Vikar je osupnil.	A
so me podpirali, ker sem domačin. On pa je	tujec!	Duh žalosti ga je obsedel in se moti o meni!	A
napraviti vas, ovčarske vikarje, ki vas odira	tujec.	Pa nočete!«	A
je bil kesan; videli so, da je neki vnanji.	Tujec	je pogledal srdito po ozirajočih se ljudeh in	A
nekaka megla, da ni vedel, ali naj stoji kot	tujec	ob strani ali naj se jadi, trpi in gnevi. Obrnil	A
Nobene ni golsnil.	Tujec	je izvlekel kos suhega tolminskega sira, poiskal	A
Kaj me res ne poznate več?« je vzkliknil tedaj	tujec.	Gube ob ustnah so se mu še krepkeje zarezale	A
ali je ljuba starcu njegova druščina, je jedel	tujec	počasi in mežikal v soncu in čebelah, ki so	A
stegoval vrat in trudno ugibal, kdo neki je	tujec.	Videl je namreč, da je Tončka ob teti čudno zbledela	A
Odgovoril mu je Tinče Munih s Stopca.	Tujec	je prikimal. Molče so se jima umaknili ljudje	A
neki kmet, pil z njima in jima dal za pijačo.	Tujec	je odšel z mrakom, kmet in Tonin sta pila še	A
kmete, pa bodo kmetje danes vrnili. Dasi je bil	tujec,	so prihajale ženske in otroci trumoma kropit	A
pomenki zanimali. Sedel je namreč med kmeti neki	tujec.	Skromen je bil, silno vljuden, ampak zvedav	A
so ogledniki v deželi ali pa ne. Cilki je bil	tujec	zoprn in se ji je obenem smilil. »Vstani, pojdi	A
Ti tam, od kod pa si?« . / . / stran 338 . /	Tujec	se je naredil, kakor da ga ne sliši, in hitel	A
si?« »Ma, seve, od Železnikov,« je odgovoril	tujec,	žebljar da je, siromak.Prav tako slabo se godi	A
Pivci so se smejali.	Tujec	se je skušal napraviti užaljenega in se je navidezno	A
Tiho je postalo med pivci.	Tujec	je hlastno pil in plačal. Vztrajal je, da je	A
Po kakšni?« je vprašal Golja in se dvignil.	Tujec	je jecljal, da o tem ne sme govoriti. »Seveda	A
»Ne pojde kar tako,« so rekli ljudje.	Tujec	se je s krčevito besedo branil in se pri tem	A
Bačo z ovaduhom,« je kriknil Golja. Tedaj je	tujec	planil, se otresel ljudi in izvlekel nož. Sunil	A
Cilka se je nagnila skozi okno. Videla, da	tujec	beži.Ne ve poti, pa se drvi naravnost po lazu	A
poti, doma, še v spanju vso noč. Nesrečni	tujec	leži na baškem produ znak.Iz ust mu hrope črna	A
kolena: »Ali si Ti, Gospod?« »Sem,« odgovori	tujec	in spet prime za kljuko, da pojde. »Ne hodi	A
oratorija, pa je bil seveda ogenj v strehi. Kot	tujec	je pač premalo pazil na to, kdo pripada kakšnemu	A
tistega časa naprej sem bil v naši hiši v Zavrhu	tujec.	Vsi so me gledali nekam postrani, kot da ne bi	A
Posebno zaradi domotožja... Kakorkoli se obrneš:	tujec	je povsod tujec.Ko sem razlagal drugim, kako	A
domotožja... Kakorkoli se obrneš: tujec je povsod	tujec.	Ko sem razlagal drugim, kako lepe hribe imamo	A
»Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si	tujec,	katerega je usoda zanesla v našo krájino?«	A
krájino?« »Pravo si pogodil,« odgovorim mu; »	tujec	sem, dasi je nekdaj oko moje že gledalo to ravan	A
temeljito, pričnem ga izpraševati še jaz. »	Tujec	sem,« rečem mu, »in pótujem že dolgo.Obhodil	A
/ »Vidi se ti,« veli mi porogljivo, »da si	tujec	in da slabo poznaš zgodovino!Kje so časi, ko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani