Spoznal sem, da sem jo žalil s svojo srečo, to se pravi s tem, da sem tako varno skrival svojo srečo in nisem dovolil, da bi tudi ona pomočila ustnice vanjo. Ker sem bil srečen, sem ji bil tujec; bližala se je strahoma ter je prosila s plašnimi očmi, jaz pa sem stal hladan in je nisem ogovoril. Žal mi je in tudi takrat me je zelo bolelo, toda jasno je, da nisem mogel ravnati drugače.