Če bi tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela voza ne židane rute, ne maslenega kruha ... vse veselje pred njo in ona zadaj z okrvavelimi nogami.
Bolelo jo je že telo in zibalo se ji je pred očmi: Mislila je, da bi kar postala in sedla ter se odpočila, ali ko je tako mislila, je tekla venomer in je tiščala k prsim čižme in kruh in molitvenik ... Kovačev hlapec, plečat in rdeč fant, se je obrnil k vozniku ”No, pa malo počakaj ... naj se obesi gor otrok ... Kako ti teče!“