Francka je zaspala in v spanju je časih zaihtela, časih se je zasmejala; v sanjah se je smejala veselo in glasno, ali v zadehli sobi, v mirni noči je bil njen smeh podoben stokanju bolnega človeka. Njeno telo, suho telesce je bilo skrčeno, da so bila kolena čisto blizu obraza ... Prišel je bil zvečer mimo hiše sosed Kovač, kmet, ki je imel hišo in voz in konje, in ko je tako govoril z materjo, jedejal: ”Saj se lehko pelje z nami; deset nas bo, pa se lehko še en otrok obesi na voz.