strah (801-900)

bežali tod mimo njegovi konjeniki in trosili	strah	pred Svarunom po deželi.« Radovan je izpraznil	A
Ukanim ga!« S to besedo si je zopet pregnal	strah	in hitel ob robu gozda proti odprti dolini.	A
Huni dvignejo in za nama ... « Radovana je obšel	strah.	A izdal se ni.	A
Oblastno je pogledal Radovan na konjike. Ves	strah	mu je izginil, pogum se je vrnil in z njim vsa	A
Nastala je tihota. Kakor pošast je legel	strah	na vsa srca. Justinijanu se je mračilo čelo	A
Zavezniki so in mirni sosedje. Čemu	strah?	« »Oče, ti si govoril!	A
ljubezni!« Srce je utripalo v prsih Ireni, ves	strah	je izginil, moč, da bi bežala, je pešala in	A
utonila v blazine. Na licu se ji je pojavilo ko	strah	pred lastno besedo. Domislila se je svojega	A
mišičavimi rokoborci in vozniki v hipodromu.	Strah	je minil.Upravdo je pozabila in njene misli	A
zunaj in govoril z dobrim možem, se je naselil	strah	v mojo dušo.Strah in grozne slutnje.«	A
dobrim možem, se je naselil strah v mojo dušo.	Strah	in grozne slutnje.« »Saj nisi imela strahu in	A
carski reskript razglasi vojsko in odhod. Zato	strah	tistih, ki se jim je ‒ gizdalinom ‒ prilegalo	A
robove kelihov na svetilniku, kakor bi jih bilo	strah,	ker so zagledale na roki vladarice kri nedolžnega	A
pred njim. Pa je bil nepotreben njihov beg in	strah.	Nikogar ni kaznoval, nikogar oštel.	A
tako mogočen ‒ kakor apostol. Neznana sila,	strah	in upanje, jim je zlomila koleno, vse se je	A
trgovcu in mu reče z glasom, ki je razodeval	strah	in grozo: »Gospod, ti si čarovnik!« »Sem, toda	A
Ves strup ljubosumja ji je prepojil dušo. Ves	strah	pred carjem, vsa sramota pred Bizancem, vse	A
sladkost ob tem glasu, hkrati pa mu je grozen	strah	zgrabil mozeg, da je pokril z vsem telesom svoj	A
iz mraku in segla po denarju. Ko je prebil	strah,	je štel dalje, preštel do zadnjega, spravil	A
zaklad. Otrpnil mu je razum, stisnil ga je tolik	strah,	da se je od drgetanja stresal pod njim. Kmalu	A
in vedel, zakaj so odrinili, ga je spreletel	strah.	Če jih Numida ne opazi, če dospo do ladje, preden	A
vojakih pa kriknil, kakor bi izbruhnil ves srd in	strah	iz duše: »Tunjuš!« Vojaki so onemeli, Iztok	A
Izdajstva se ni bati.	Strah	pred mukami in smrtjo mu veže grlo.Zakaj brez	A
in prebirali psalter. Le včasih se je dvignil	strah	pred prihodom Rustikovim. Ali to je bila samo	A
Govori!	Strah	me muči.« »Zakaj ga nisi, Iztoče, moj sinko	A
stopil bliže. Alanka se ni ganila, najmanjši	strah	ji ni spreletel obličja. Dvignila je kakor v	A
Kolikokrat je bila sama sredi stepe, čemu	strah?	Pogladila je konja po vratu, ga klicala po imenu	A
je popel na zadnje noge. Ko je premagal prvi	strah	in pomislil, da Tunjuš še ne more priti iz Bizanca	A
je temnilo, tem bolj se me je polaščal grozen	strah.	Iz njega je izviral obup.	A
Hladna moč mi je napolnila ude.	Strah	in obup sta izginila.Ko je že bobnela cesta	A
je strmel na Iztoka in Radovana. Hrepenenje,	strah	in up mu je polnilo dušo.Čakal je, gledal, noge	A
Morana njegov meč? . / . / stran 239 . / Čuden	strah	je objel sencà junaku.Zbal se je misli.	A
Prevara?« Sum mu je stisnil prsi,	strah	ga je prevzel, vero je izgubil v Slovene.Toda	A
ne jezdi iz Bizanca prazen in slaboten. Toda	strah	mu je takisto hipoma preminil.V srcu je zaslišal	A
?« Junaka je obšel	strah,	srce, ki v največjem boju ni poznalo bojazni	A
Skopušček!« Trpotec je zinil, da bi razodel	strah	in jezo zaradi svoje prevelike radodarnosti	A
spremljevalkah. Aleno je pa prevzel hipoma čuden	strah.	In ko je hlapec na kozlu s hripavim glasom zapel	A
»Morda se pelje pismo!«	Strah	je plul iz te misli in roke so se mu same od	A
nekaj! Toda to trpljenje in te večne skrbi in	strah	zanj. Brez denarja seveda ne hodi po svetu in	A
oknu. Ali danes ob tem soncu je ni bilo več	strah	in veselila se je, da je molčala. »Kaj	A
Smrekarjevi hiši, jo je hipoma zopet objel prejšnji	strah	in stud.Toda nič več ni klonila pred to temno	A
bilo to pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje in	strah.	Slišala je tudi, da je tu in tam prišel Jok k	A
»Grem kar sama.	Strah	me ne bo ujedel!Lahko noč!«	A
pustim samo ponoči, v nedeljo zvečer?« »Ni me	strah.	Koga naj bi se bala?«	A
oči v Smrekarja, ki je moral zagledati v njih	strah	in prošnjo:Ne izdaj me!	A
»Oprostite in ne bojte se! Čemu	strah,	ko imate mirno vest!« Nato sta šla po	A
Brest in ji stiskal roko ter govoril: Čemu	strah,	ko imate mirno vest. Spomin nanj in	A
razlagi se ji je zdanilo. A tedaj je ni prevzel	strah,	prešinila jo je moč, da je ognjevito razodela	A
dobro vedel, da ga ne obdarja ljubezen ‒ ampak	strah.	Ali zato ni odmikal roke od darov in se ni jezil	A
peči, kamor je sedla. Ni ga razumela, toda	strah	ji je vendarle kopnel. »Kako sta opravila	A
toda muka ji je bila nova misel in z njo nov	strah:	Če me zapodita?	A
In čudo, tedaj jo je nenadoma zapustil ves	strah,	nasmehnila se je sama sebi, potegnila si z rutico	A
kljuk črna, zamazana jamska obleka. Za koruzni	strah	bi bila na Podlogu pregrda.Po stropu, ki je	A
Pri meni bodi.	Strah	me je.« In ga je spet objela.	A
to samo ne sanja. Obenem se od nekod priplazi	strah,	da je celo moj varni dom samo privid iz drugih	A
zadušila, če se bo to še stopnjevalo; obenem me je	strah,	da se bo film kmalu končal, proti koncu se prizori	A
miril - dolgo, dolgo, saj je odganjal tudi svoj	strah	in nemir.Čutil se je neznosno razdvojenega,	A
Ker bi si te rad zapomnil.« Spreletel jo je	strah,	ki se je v njej kot ogenj širil na vse strani	A
ustnice, v njej pa je z morilskimi zamahi plahutal	strah,	zaradi katerega je čedalje bolj drevenela.Začutila	A
topotanje, vpit;je, hrušč vojaških motociklov. In	strah:	obdajal me je z vseh strani, dvignil me je na	A
veži, kjer me je bilo zaradi temnih kotov vedno	strah,	mi je ušel vzdih olajšanja. Zagnala sem se k	A
obračati, šinila nazaj, kot da se jima je prikazal	strah.	Mene pa njegov obraz ni mogel več tako prestrašiti	A
naindvajset let, najmlajšemu šestnajst. Vendar jim je	strah	pred zasledovalci, ki so ga vsi enako čutili	A
niti eden ne bi priznal ne sebi ne drugim, ta	strah	jim je vsem vtiskal isti pečat, kajti v njem	A
vedno trudili, da bi med seboj prikrili panični	strah.	Vse jih je gnetla ena sama misel: bežati, bežati	A
mu bodo rekli. Čeprav je čutil napetost in	strah	povsod okrog sebe, se je hkrati tudi zavedal	A
tam mimo peljala na sejem in vedno me je bilo	strah,	da nas bo kdo napadel, ker so se tam baje že	A
Srce se mi je stisnilo. To je moj	strah.	To spreminja v kamen vse okrog mene!	A
temna, bi si bil Jura moral priznati, da ga je	strah.	Včasih se je skrivoma, na hitro ozrl levo in	A
blizu, stara mamka, pobožala z listnato roko.	Strah	je bil kakor roj sitnih mušic, in da bi si ga	A
njega vedno bolj obvladovalo vse naokoli, da je	strah,	ki ta trenutek tare njega, samo del nečesa večjega	A
In tako rahle živce?	Strah	v srcu in tesnobo v duši? Kadar me zanese	A
zato vselej tudi senčica strahu pred bolečino.	Strah	je bil nekaj vsesplošnega, stalnega in poglavitnega	A
Bali smo se, kaj bo doma, če izvejo. Ta šolski	strah	se je ustalil v podzavesti in me ni več izpustil	A
slamo na vrhu poda, kjer se je spodaj mlatilo.	Strah	in groza! Mlatilnica je hreščala, kadilo se	A
tudi če bi me ubili. Postalo me je še bolj	strah.	Vsega sem se grozno bala, najbolj pa ljudi.	A
Bojim se samo še trenutka, ko me bo zgrabil	strah	pred smrtjo. Sama vem.	A
potrpljenje do njihove neizkušenosti, a tudi	strah	za njihovo srečo. "Ti je že kaj boljše?"	A
počenja prav to. Še huje: preblisnil jo je	strah,	da fant na oni strani morda ne gleda več k njej	A
pomislila Veronika, ‘ona pôje ...’ Obšel jo je mučen	strah	pred Katarino.Hkrati je začutila, da jo k njej	A
‘Bom že kako. Samo malo me je	strah,	ker ne vem, kaj naj naredim, niti ne, kaj vse	A
Črna globina.	Strah.	Kakor pred jamo pod dvigalom.	A
ni nič zmenila, ne za sunek, ne za Martinin	strah.	Ko so bili že zunaj mesta, pa je nepričakovano	A
Otopela in pohojena. Le nekakšen	strah,	nekakšen odpor do tega, kar jo čaka, čeprav	A
Ampak med temi sem bolj varna. Ni me	strah,	da bi lahko kdo kaj rekel, česar ne bi razumela	A
beganjem od police do police in po skladiščih.	Strah	ga je tudi bilo, da se pri njegovem nakupu ne	A
ki so bila zanj polna spominov na lakoto, na	strah	in smrt, na mokre marše, na streljanje in dim	A
je groza nakremžila njegov zaripli obraz in	strah	je razširil njegove oči. »Kristus!«	A
kako se borita v njem želja po izpovedi in	strah	pred morebitnimi posledicami nepremišljenih	A
modrosti, iz katere je preglasno odmeval sebični	strah,	da bi tega ali onega kdo ne označil za bivšega	A
je zašepetala Polonica. »Drugod me je kar	strah	...Odkar je mamica umrla ...«	A
mamica umrla ...« »Beži, beži, kaj te bo mame	strah!	« jo je pokaral brat. »Mama bi pomagala, vedno	A
zdaj, ko je mrtva.« »Saj mamice me tudi ni	strah,	ampak vsega drugega ...« »Zares, lep je	A
zdelo nekam nepotrebno, vendar so si očitni	strah	obeh razlagali bolj kot veliko začudenje, pa	A
tresoči se glas sta preočitno izdajala njihov	strah.	Žak je molče spodbodel konja in v vedno hujšem	A
Ane torej še ni bilo doma ... Smrtni	strah	jih je pognal proti vrhu. Pohlevni prvotni	A
sramovaje se spoznal, kako odveč je bil njegov	strah.	Priljudni lovec je bil vsekakor eden izmed mnogih	A
je bilo najslabše: niti ga ni bilo te misli	strah	niti ni čutil volje, da bi se bil ustavljal	A
Janezov glas. Burno upanje, ki pa ga je dušil	strah	pred novim razočaranjem, mu je zaplalo v srcu	A
znamenje ...« Ko jim je podrobneje opisala kokošji	strah,	so vsi prasnili v smeh in Lovrek je, smejoč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani