Tišči tudi više, v grlu, kot da mi kdo z mehko nogo stoji na vratu. Zbojim se, da bi se lahko zadušila, če se bo to še stopnjevalo; obenem me je strah, da se bo film kmalu končal, proti koncu se prizori prehitevajo, samo slike so še, samo vsevprek preliti glasovi, šumenje, ki bo še mene odneslo tako daleč, da ne bom imela več niti tistega, kar zdaj imam - slutnjo, da z glušečim utripanjem svojega zbeganega srca tudi jaz od daleč srkam vase dehtenje z Ivanove njive ljubezni in tesnobo Anine ne več dekliške vdanosti.
Ana se je dvignila na komolce in desno dlan krotko, ponižno iztegnila k Ivanu.