strah (901-1.000)

lobanji križec ... Potem ga je prevzel brezumen	strah	...Moral je kvišku ...	A
Poloničinega zadnjega pisma je zvenel komaj prikrit	strah	glede tetine bolezni, govorilo pa je tudi o	A
kakor da ga je odpihnil veter; nadomestil ga je	strah,	neizrekljivi strah, da teta umre, preden bo	A
veter; nadomestil ga je strah, neizrekljivi	strah,	da teta umre, preden bo on, nehvaležnež, sploh	A
povod za naskok slovenske narodne gostilne.	Strah	je razumljiv, predobro se še spominjajo ptujskih	A
blaženo večnost. Nepopisno blaženost moti edino	strah,	da bi prezgodaj minila odmaknjenost njunih duš	A
škodoželjnost in sovraštvo, na drugih, številnejših,	strah	in s sočutjem pomešano obžalovanje.Ogorčeno	A
pomagaj, da bi se strop ne sesul ...« »Prazen	strah!	Gotovo vzdrži,« ga tolaži poročnik, čeprav tudi	A
to ne zgodi, vnovič dvigne oči. Grozota in	strah	sta preminila.Blago in prizanesljivo se smehlja	A
razumno in naravno ... Toda čudovíti, nerazumljívi	strah	ga je prevzemal kljub temu zmerom silneje; posebno	A
Aleš, gledal je proti oknu z osuplimi očmi in	strah	ga je spreletel. ”Kaj je bil res pri meni	A
zategadelj, ker so ga bili ob slovesni maši nekako v	strah	porinili in se je šopirila pred velikim oltarjem	A
široko odprl osuple oči in spreletelo ga je kakor	strah.	Čudo je že bilo, da je bil kaplanov glas popolnoma	A
veliki cesti, pod hribom, - kaj te nikoli ni	strah	ponoči?“ ”Kdor zaupa v Boga, ne pozna strahu	A
pod mizo. ”Prav zares, Aleš, si me nekaj v	strah	spravil s svojimi besedami!Posebno o tistem	A
Hana osupla in prestrašena. ”Resnično, Aleš,	strah	me bo nocoj!“ Namesto da bi ga vščipnil,	A
čudna je tvoja govorica nocoj! Že tako me je	strah,	ko se je znočilo kakor ob nevihti, ti pa se	A
pricopral to hudo noč? - Vidiš, Hana, kako te je	strah;	že noči se bojiš!Kaj bi ne bilo prijetno in	A
tako, Frčajeva Hana! Kadar boš sama in te bo	strah,	poglej skozi okno, pa boš videla cerkev, božji	A
se je vzdramila opolnoči in spreletel jo je	strah.	Okna so bila zaprta in zadelana, vrata so bila	A
hude misli, zato ti žalostni spomini, zato ta	strah!	“ Pokrižala se je v postelji in je začela	A
zaprosila in zavzdihnila, jo je spreletel mrzel	strah	po životu.Zazdelo se ji je, da se je postelja	A
sanjalo; ni mislil nič, samo čudil se je in	strah	ga je bilo. Šimen je prišel mimo, ozrl se	A
si mu bil čisto podoben ... in še zdaj me je	strah,	dasi je tvoja spodnja ustnica nekaj daljša in	A
Nespodoben je bil in tako robat, da me je bilo	strah!	“ ”Mene ni bilo strah; ozmerjal sem ga pošteno	A
robat, da me je bilo strah!“ ”Mene ni bilo	strah;	ozmerjal sem ga pošteno in kadar se prikaže	A
grešnica? ... Zato jokam podnevi in me je ponoči	strah	in sram!“ Celo Alešu, kakor je bil zakrknjen	A
vabilo, v tvojo hišo in izbo, pa me je bilo	strah	in sem pobegnila.Potolažil me je tvoj patron	A
izpraševal in sram me je bilo. Še bolj me je bilo	strah.	Nikjer ga nisem našel ... tam, kjer sem iskal,	A
spremim te, da ne boš hodila sama in da te ne bo	strah.	In ona, ki je bila brez laži in brez zla, je	A
kakor sladko sočutje, kakor svečan in prazniški	strah	pred trpljenjem. ”In vendar se je zgodilo	A
razlival neskončen srd. In v srdu je stokal	strah.	”Na!	A
A njega nikjer! Polastil se me je grozen	strah,	da bi si ne storil kaj žalega, da bi se kakorkoli	A
bil!“ Spreletelo me je od lic do nog, kakor	strah	pred nečim silnim, kar je blizu, že tik pred	A
pripovedovanju, da mi je bilo samemu težko pri srcu.	Strah	me je bilo... Ločila sva se in gledal	A
Jan je iztegnil roko. ”Pusti luč ...	strah	me je, če ni luči ...“ František se je zasmejal	A
František se je zasmejal. ”Naj gori, če te je	strah	bele žene!“ Vaclav je mrmral in se je slačil	A
je odgovoril Jan. ”Kaj bi ugašal, če te je	strah	bele žene!Kadar boš zaspal, bom že ugasnil	A
Ljudi se boj, ne duhov!“ ”Ali te je	strah,	Francka?“ ”Ni me strah, samo hudo mi je pri	A
”Ali te je strah, Francka?“ ”Ni me	strah,	samo hudo mi je pri srcu.“ ”Ne boj se, Francka	A
je bil nenadoma zaplahutal v izbo nerazumljiv	strah	s temno perotjo. ”Rajši nič ne govoriti!	A
Pojdi domov, mrači se že!“ ”Kaj je tudi tebe	strah?	“ ”Zate se bojim nocoj!“	A
ki je zahteval ljubezni in je dobil stud in	strah	za vbogajme. ”Dokler ne bo klečala pred menoj	A
hušknilo mimo. Traven se ni oglasil - kakor	strah	je bilo v njegovem srcu.Vzdignil se je počasi	A
tiho, glasu od nikoder. Nič več ni klical,	strah	je rasel v njegovem srcu. Prestopil je prag	A
nemirnem jutranjem snu, vas pa je spala. -- ”	Strah	je človeka v tej tišini, umrl bi. Kakor da bi	A
udirale v mokro prst, padal je na strmem klancu,	strah	ga je bilo v gozdu; toda ob zori je ugledal	A
po klancu navzgor -- tiho. Izpreletel ga je	strah.	”Vsi so šli, ostavili so me čisto samega	A
tudi na poti; morda ga srečaš, če ga ni bilo	strah	noči in zametov.Z Bogom in povrni se kmalu!	A
njegove noge pa so poznale pot in noči ga ni bilo	strah.	Tih in žalosten je bil gozd kakor njegove	A
Hodil sem že po samoti, nocoj pa bi me bilo	strah.	Zablodiš v zamete in nikoli več ne boš ugledal	A
vzdihnil in pospešil korake. ”Ni bilo še take noči;	strah	je človeka in ne ve zakaj.“ Truden je bil	A
samota in tišina vsenaokoli. In izpreletel jo je	strah,	da bi sin, če pride nenadoma, ne imel nikogar	A
visokih zametov, moj ubogi fant.“ Nič je ni bilo	strah,	da bi morda dospel prekasno, da bi prestopil	A
kadar stopi v hišo! Spreletel jo je čuden	strah.	”Morda je že nocoj sveti večer.	A
spomin, Bog vedi odkod, in spreletel ga je čuden	strah.	Zazdelo se mu je, da je bil nekdo govoril o smrti	A
popotnik in je vzdihnil globoko, da bi odvalil	strah	od srca. ”Truden sem bil in žalosten, zato so	A
se mu je.“ Mudilo se je tudi hlapcu, čuden	strah	mu je segel v srce in pospešil je korake.Sledovi	A
Čudo božje!	Strah	me je bilo poprej, ko sem slišal mrtvaški klic	A
in da bi zatorej bil nepotreben vsak upor in	strah.	Vedel je ter je zapisal, da bo do konca dni	A
Skril bi se človek kam. Ne skril, da bi ga bilo	strah	viharja, temveč da skrije svoje ponižanje, spoznanje	A
poluzavest velike krivde -- in poluzaveden	strah.	Družba je zaslutila, da je na ugrabljeno mizo	A
capljajočimi koraki, da bi se opravičila. To je	strah,	ki gleda iz vseh genljivo‐solznih ekscesov svetega	A
je tudi to lepo in koristno, da se razodevata	strah	in krivica na tako neroden način.Pred sto leti	A
sitno, sčasoma že zoprno, nazadnje pa ga je bilo	strah.	Stopil je pred duri svoje samotne izbe, odklenil	A
Svojo kri si nam bil dal, to sladko, zakaj te je	strah?	“ Te bele roke, tenke!	A
njeno adreso, da jih dobí, kadar pride konec ...	Strah	me je, da bi ne bila moja gomila pusta in s	A
ker spoštuješ to množico, temveč ker te je	strah	samega!Razvil si se z duhom časa, zato si se	A
vsi bi vedeli kako in kaj. Šole pa me je bilo	strah;	učenje mi ni delalo skrbi, ali vse mi je bilo	A
bilo na cesti, še hiše so bile slepe in mrtve.	Strah	ga je bilo, šlo mu je na jok, tišina mu je stisnila	A
mrtev. Stopil sem blizu k vzglavju; ni me bilo	strah,	tudi žalosten nisem bil, ker nisem vedel, kaj	A
žalosten nisem bil, ker nisem vedel, kaj da je	strah	in žalost; le radoveden sem bil sila, kaj da	A
previdno, in zaprl sem knjigo. Nocoj me je bilo	strah	te matematične poezije in lirsko vznesene logike	A
teh dneh širila in širila. Skoro me je obšel	strah	v tem silnem, praznem prostoru ...Hotel sem pogledati	A
les je bil vlažen; nikoli nisem sedela tam,	strah	me je bilo. Vsega vrta me je bilo strah; tako	A
tam, strah me je bilo. Vsega vrta me je bilo	strah;	tako tihe so bile te stare, temne jablane; in	A
vendar mora biti še nekaj v srcu -- zato tisti	strah,	tisto sovraštvo do nemorale.Ne, ni mogoče, da	A
pedenj višje. Gledam, vidim še druge obraze in	strah	me je skoro.Tam se je dramilo, že je strmelo	A
prikazal mesec na nebu. Lahko bi -- toda bilo me je	strah.	Nekaj čudnega, žalostnega je bilo v mojem srcu	A
ne prihajal, če je cesta tam? O, kako te je	strah,	ti veliki fant!“ Stopila sva na vrt in vseokoli	A
ono klop ... ne, tam je mokro ... Ali bi te bilo	strah,	če bi stopila v lopo?Čisto temno je tam ...“	A
Kako si plah!“ ”Ne, nič me ni	strah,	le pri srcu mi je čudno ...Zdelo se mi je, kakor	A
nič vedeti, kako ti je pri srcu ... Pozno je že,	strah	te bo domu ...“ Vstala sem in zakričala bi	A
časih do poznega večera, tako da me je bilo	strah	tistih velikih senc. Prišel je časih človek	A
“ Zelo sem bila radovedna in tudi nekoliko	strah	me je bilo. Kaj je morda videl študenta, tistega	A
Ali veš, kaj si rekla?	Strah	me je, Judit, da si tako vesela ...Ne šali se	A
Ne šali se!“ Iz oči mu je gledal	strah,	meni pa je bilo še bolj kratkočasno pri srcu	A
sklonil še nižje, še nižje!“ sem si mislila, in	strah	me je bilo in vsa sem se tresla.”Ne stori mi	A
je dramila žalostne spomine, budila otroški	strah	pred prihodnostjo, hrepenenje po smrti ...	A
Tudi v meni bi se vzbudilo hrepenenje ... in	strah	me je bilo hrepenenja ... Edina moja družica	A
listje, komaj še razločim pot in kakor sladek	strah,	kakor pričakovanje je v mojem srcu.Pride mi	A
... Vrni se!“ Tako	strah	me je bilo.Da bi bil prišel hlapec ob tisti	A
vendar se mi je zdelo, da je hladno v sobi.	Strah	me je bilo mojih korakov, ki so se glasili tako	A
videla, da sem dihala za trenotek ta zrak.	Strah	me je, če pomislim na svojo dolgočasno izbo	A
Prišla sem pred duri in nič več me ni bilo	strah	mojega doma.Na stopnicah je stala dekla.	A
zdi, kakor da me čaka nekaj posebnega in skoro	strah	me je ...Tam je življenje pač zelo pregrešno,	A
Ne maram gledati mrličev, tudi ne pogrebov;	strah	me je.Kako grozno bi bilo življenje, če bi ga	A
”Rada!“ Umeknila sem se za korak,	strah	me je bilo teh velikih oči, ki so bile ugledale	A
daj nam kruha, daj nam veselja, da nas ne bo	strah!	“ ”Ná kruha in veselja!“ je rekel kralj Matjaž	A
Vzdignil se je v zibki. ”Ali te je bilo	strah	samega?“ ”Strah me je bilo, mati!“	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani