nova beseda iz Slovenije
na psu, ni res? Franc ne odgovori, čez čas | sočutno | : Te roka hudo boli? FRANC: Boli me tvoje | A |
ekstazi: Vaše srce je slišalo. POLJANEC s | sočutno | bolestjo: Tudi tvoje srce je slišalo, Novljan | A |
postane, če vidi, da se kdo zanima zanjo, da jo | sočutno | gleda ali o nji govorí ...Vi ne veste, kakó mi | A |
ozdravi mi rano, če še se ozdraviti da!“ | Sočutno | tedaj nasmehlja se mogočni krilati car: | A |
milo ječal. Služkinja, ki mu je odprla, ga je | sočutno | izpraševala, kakšna nesreča ga je zadela; prihitela | A |
pomikajo vzdolž zida zgoraj. »Je lačna,« je | sočutno | rekel Gino. »Jaz tudi,« je rekel Sergij. | A |
Vzdignem glavo: soseda me | sočutno | gleda. Zdrznem se - in bliskovito me | A |
senci, senčici! ... - Pomlaskal je z jezikom, | sočutno | zmajal z glavo in se ozrl po naših pustih in | A |
- Ne, - je odkimala. Nato je prijazno in | sočutno | vprašala:- Kako pa je mami? | A |
skoraj otožno vzdihne in razširi roke. Drejc ga | sočutno | pogleda. Sova vdano zmigne z rameni | A |
- Mogoče pa se da še kaj popraviti, je | sočutno | rekel Adam. - | A |
njem pojavil zastavnik, tokrat ga je gledal | sočutno; | zagotovo je tudi on nekomu javil, da gremo, | A |
ste zadosti trdni za tako pot?« je vprašala | sočutno | Mana. »Jaz sem se obljubil,« je dejal oče, in | A |
ozrl. »Ali se ti nič ne toži po domu?« ga je | sočutno | popraševala. »Saj nisem otrok,« je dejal France | A |
Muren za njim ‒ skozi prvo sobo, kjer je adjunkt | sočutno | pozdravil žalostnega praktikanta, skozi drugo | A |
praktikanta, skozi drugo, kjer mu je kontrolor | sočutno | pokimal, v tretjo, davkarjevo. »Zaprite vrata | A |
domov, je bilo kosilo že na mizi. Soproga je | sočutno | vprašala, če mu je že odleglo.Kako neslano vprašanje | A |
in in prizadel nikomur nič hudega. Gostje so | sočutno | prikimavali in se oglašali potem drug za drugim | A |
‒Revež, zelo se je postaral, ‒ je odvrnil | sočutno | fant. ‒ Za Martinom in Jožefom žaluje, in tudi | A |
ki so jo prejšnji večer dobili. Župan ga je | sočutno | pogledal, a besede ni našel, da bi ga tolažil | A |
ven! Zdravnik in ostali člani komisije so | sočutno | gledali nesrečnega moža, pomagati pa mu niso | A |
‒Ravnokar sem prišel, ‒ je odvrnil Štefan. | Sočutno | je uprla vanj oči.Ubogi Štefan, kako se je spremenil | A |
besed, da bi . / . / stran 86 . / ga tolažil. | Sočutno | ga je gledal.Razmišljal je, o čem bi govoril | A |
tako nesrečna. ‒Uboga Anica, ‒ je vzdihnila | sočutno, | ‒ koliko moraš trpeti!Za naprej ti bom jaz nadomešča | A |
Prijatelj, midva bi ti rada pomagala, ‒ je dejal | sočutno | Jože, ‒ toda ne moreva.Kruha nimava in ne obleke | A |
Štefan, da si postal tako žalosten? ‒ je vprašal | sočutno. | ‒Vsediva se še nekoliko. | A |
zopet vzbudila ... ‒Ne misli na to, ‒ je odvrnil | sočutno | prijatelj.‒ Ne bo tako hudo. | A |
pojasnil naš današnji slavljenec. Tovarišija se je | sočutno | zazrla v kristalne kozarce z viskijem, s katerimi | A |
napravil drugega, kot hajd domov? Saj, sem | sočutno | skomignil. Res smola, je prikimala tudi Bronja | A |
je bila še skoraj otrok... Zmajali smo in | sočutno | umolknili. Gledal sem jo v spominu, kako je | A |
govoril Jovica, sileč se na usmev. Vilar je | sočutno | gledal nanj. »Hočeš li kave, Jovica?« je živahno | A |
govoriti o ženski. »In kaj nameravaš sedaj?« je | sočutno | vprašal. »Sedaj treba rešiti Mušića. | A |
torej zgolj z glavo, sklepala roke, tleskala | sočutno | z jezikom in izjavila: »Ti moj Bog, ti moj Bog | A |
občutila. Takoj se je okrenila do Alene in jo | sočutno | prosila: »Povej mi, kaj te tare! | A |
je žal, toda čakati ne morem.« Te navidezno | sočutno | izgovorjene besede so izražale takšno peklensko | A |
ubral napačno pot in tako zašel v to samoto. | Sočutno | ga je prijel za roko in tolažil: »Tako hudo | A |
je velik praznik!« Polonica in Janez sta se | sočutno | nasmehnila, rezala meso in kruh in polagala | A |
to ni nič res in so le hude sanje!“ Nekoliko | sočutno | se je smehljal gost, kakor da bi se smehljal | A |
pravila, kakšna reva sem, stisnil mi je roko tako | sočutno, | da so mi prišle solze v oči ... Ah, ta Frolè, | A |
Prestol vrti kozarec v roki, molči in se smehlja | sočutno | in pomilovalno. Tačas stopi v sobo pisar | A |
je bil prižvižgal mimo mene, me je pogledal | sočutno, | kakor da bi videl v moje samotno srce. Zakaj | A |
da jo popelje s seboj, se je nasmehnila skoro | sočutno. | Šel je in nikoli se morda ne povrne več, ali | A |
debeli gospod je zaploskal in nasmehnila se je | sočutno | tudi lepa županova hči. ”Tako se je nasmehnila | A |
Jaz pa sem sklenil in ne bom več razklenil!“ | Sočutno | se je nasmehnil sosed. ”Zmerom si bil otrok | A |
sitna; strah ga je dóma in rad bi ga imel!“ | Sočutno | me je pogledal, pa nekoliko zaničljivo. | A |
njim v hišo in ki jo je ljubil tako prisrčno, | sočutno | in milobno, kakor ljubi človek nagelj v svoji | A |
stol. Ona se je ozrla nanj toplo, veselo in | sočutno, | kakor mati na otroka. ”Kod si blodil? | A |
...“ Ferjan ga je pogledal | sočutno, | toda tudi mnogo prezira je bilo v sočutju. | A |
drug, tih in skrivnosten, pol hudomušno, pol | sočutno | so gledale oči. Metka je iztegnila roko, | A |
oči so se ozrle nanj, ne zabavljivo, temveč | sočutno | in blago. Ali on ni videl sočutja, samo tisti | A |
hude besede ni bilo več; z resnim očesom, skoro | sočutno | so gledali na razbojnika, ki je šel mimo z globoko | A |
Bolan sem ... reci, da sem bolan!“ Tovariš ga je | sočutno | pogledal. ”Prav zares ... zdi se mi, da si se | A |
Molčal sem; v mojih mislih pa se je ljubeznivo in | sočutno | smejalo. ”Mati, mati, otrok ti mladi, nedolžni | A |
breme na srcu; izpreletavalo jo je bolestno in | sočutno, | kadar je srečavala te blede obraze z upornimi | A |
sirota, ne storim ti nič žalega!“ Smehljal se je | sočutno | in ljubeznivo in položil je Berti roko na ramo | A |
mladost!“ je vzdihnil Zlodej in se je nasmehnil | sočutno. | ”Kaj nisi že dovolj sveta preromal, Dioniz? | A |
... In ko se sreča z baronico materjo, ga ta | sočutno | poboža po čelu: »Kaj ti je, sinko?Tako si vroč | A |
jetnika in mu sledi. »Le pojdi, sin moj,« govori | sočutno | Juran sinu.»Ne maram, da bi te ubili pred rodno | A |
zajela ves razred. Zdajci je zaprosilo iz klopi | sočutno, | otroško: »Častita sestra Elekta, ali vam je | A |
za šolo še niste dovolj krepki,« je pritrdila | sočutno | gospa mati.»A za šolo je še čas, ljuba sestra | A |
Mati! Takoj pojdem k tebi, prosila bom -« | Sočutno | ji je legla neka roka na rame.Sunkoma se je | A |
zaudarjajočem ozračju, v tej temi! In nekako brzo in | sočutno | je skočil žarek k Anici na posteljo, pobožal | A |
kako hropem kakor meh.« Ženska joče sproščeno, | sočutno; | pozabila je za trenutek sama sebe.Saj je branila | A |
Mleka nimajo! Ubogi otroci!« je zamrmrala žena | sočutno. | »Ubogi otroci,« se je modro prilagajal Bric | A |
množilo delo. »Kdo je ta siromak?« vprašam | sočutno. | Veličastne poteze angelskega obraza je zdajci | A |
ljubljanskega nadškofa leta 4000 po Kristusu!... | Sočutno | vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti vpreženci, | A |
pokopal!« »Jera je umrla!« izpregovori redovnica | sočutno. | »Pomilujem te!« | A |
let, katere skoraj dopolnim. Kje naj dobim | sočutno | dušo, da izlijem vanjo svojo otožnost? | A |
izpraznil. Tlesknil je z jezikom ter izpregovoril | sočutno: | »Ej, Cene carissime, boš li res ploh vlačil | A |
»Ali hočeva v prepiru živeti?« je vprašal | sočutno. | Uprla je v njega čarobno svoje oko: »Kakor ti | A |
opazil. »Danes si žalosten, France?« je vprašal | sočutno. | Pesnik je uprl vanj svoje oči: »Kaj so ti Primčevi | A |
ali tisto jeste potem?« vprašala je Ana Rozina | sočutno. | Pobožni tujec je bil v hipu očaral njeno srce | A |
Oni ga ne čuje. »Gospod Tekstor!« pokliče ga | sočutno. | Filip dvigne glavo. | A |
zemlja sama pod njim!« »Kdo je to?« vpraša knez | sočutno. | »Ta trpin« ‒ in Filip v strasti pristopi ‒ | A |
dragocen odredniški dežnik, ki mi ga je bil | sočutno | zaupal v varovanje dobrohotni nadintendant Ignacij | A |
mislite, da vas je?« je opat spoštljivo in | sočutno | vprašal ubežnega Tržačana. »Višenjski.« »Višenjski | A |
bolj.« »O, ranjeni ste bili?« je Majnhalm tako | sočutno | vprašal, da je Zofija od hvaležnosti zardela | A |
njim Pater opat je to vedel že dolgo. Zato je | sočutno, | ljubeče gledal za brati, ki so se ubijali z | A |
hočeš čez lužo, bova pa precej napravila,« je | sočutno | dejal in poklical priče, da ji je pošteno odštel | A |
pepelnica?« Ko je slišal, kaj je, se je zresnil in | sočutno | rekel: »Vem, hudo ti je, vendar je mati prav | A |
Mati božja stiška ‒ pomagaj!« je skriti mož | sočutno | vzdihoval in gledal po dolini. Turški kónjiki | A |
na vso moč valil grčaste rklje in se skrivaj | sočutno | oziral v očeta; ta se ni pretegoval, ves slabičen | A |
zgodilo?« »Vem in prav žal mi je vas,« je sin | sočutno | rekel. Grofu so se skalile oči; pristopil je | A |
vode. Slišala je, da jo vpraša prijazno, če ne | sočutno, | kako ji je, kaj jo boli, kam se je pobila, kaj | A |
bolezni, ko vam je viselo življenje kakor na niti, | sočutno | zanimala za vas.Saj je moralo biti tako ... | A |
ljudmi bo začela novo življenje. Samorad je | sočutno | poslušal to povest in zbudila se mu je želja | A |
Slovogoj utihne, kakor bi počival. Samorad ga | sočutno | gleda in vidi se mu, da ima vprašanje na jeziku | A |
ni bila zgolj sanja. Starček dé prijazno in | sočutno: | »Blagost ti, tožni duh iz zapada, ki hodiš semkaj | A |
očita mladeniška prikazen, zdravo, dobro in | sočutno, | tako je tisto, ki ga nosi Abadon, strastno medlo | A |
spomin!« »Ne beži sam pred seboj,« povzame tujec | sočutno. | »Jaz nisem tuj duh, temveč del tvojega duha: | A |
in odpustil sem mu zator mojega slavospeva. | Sočutno | je pogladil kozlu ruso brado, počohal srnjaka | A |
nesreče, ki se je pripetila na mojem rodnem domu. | Sočutno | me spremi in obljubi, da sam preskrbi voz in | A |
da veš.« Kristina se ozre h graničarjema in | sočutno | reče: »Kaj ni škoda, da tako čedna in postavna | A |
je vzdihovala. Kristina je stisnila usta in | sočutno | pogledala prijateljico. »Ljuba Dana, prosim | A |
odmaknil na njem ležečega ubitega konja in vprašal | sočutno: | »Si li težko ranjen, da se ne umakneš | A |
grofico, ki je gladila njegove kodre in se tako | sočutno | sklonila k njemu. »Kajne, da me poznate | A |
stolu. »Margareta - kaj Vam je?« je vprašal | sočutno. | »Gospod Rovan,« je ihtela Margareta | A |
sebi. »Ali ti je hudo?« jo je vprašal mehko in | sočutno. | Ona je takoj vstala, oklenila se ga in ihtela | A |
neko platno za devize ... « Boža me po bradi in | sočutno | gleda.Za vsakdanjiško mislečega človeka je moj | A |
Grem.« Pri izhodu se mož ozre in | sočutno | pogleda Kseno, skorajda z nekakšno krivdo, ker | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |