Slonel sem ob odprtem oknu kupeja; v dežju med lužami je stala Mimi. Zavita je bila v siv plašč, na glavi je imela sivo čepico, izpod katere se je vilo par premočenih kodrov preko čela prav do neprespanih, objokanih oči. Manjša in starejša se mi je zdela; lica drugače tako bela in polna, so bila zasinela od mraza in orošena od dežja; ustnice so ji bile nekoliko nabrekle in zategnjene, kakor otroku, ki se vzbudi prezgodaj, čemeren in na jok pripravljen.