Mati se je preselila k njim na klanec; ležala je za zastorjem, oslabela je zelo in je vstala samo časih, kadar je zunaj lepo sijalo sonce. Od bolezni je bila čemerna in osorna, kakor prej je zdihovalo in stokalo za zastorom in kakor prej je prelagala Francka s postelje in na posteljo izsesane ude, pokrite z ohlapno sivo kožo.
Kadar je šivala pozno ponoči in je bilo vse tiho, je legla roka utrujena v naročje, oči so strmele v steno in zamislila se je.