»O morje, morje! Ti preljubo moje morje ...!« Marija, prav prijazno in brhko dekle, za svoja leta še dosti močna, je strmela in je bila tiha. Ampak sam večni Bog ve, koliko prekrasnih slik iz njenih hrepenečih sanj je hitelo pred njenimi notranjimi očmi, koliko veselih, presrečnih nad se je zaplodilo v njenem, dekliških muh in sanj polnem mladem srcu ...