Roke so se mu malomarno pobesile, neka skoraj vdana odpoved mu je vzela vse dušne sile. Vse dosedanje brezskrbno veseljaško življenje se mu je šegavo posmejalo iz daljne daljine, zelena temeniška dolina mu je prijazno pokimala: »Kaj tavaš tod, Brnadek ‒ ali ti nisem dajala zvesto jesti in piti in počitka in ljubezni in vsega, česar ti je bilo treba? Prva skrb, ki si si jo naprtil v uri pijane ničemurnosti, ti je zbudila lakomnost; malo je manjkalo, pa bi bil storil še hudodelstvo!«