”Prijetno ni ob tej uri ... pusto je, kakor na pokopališču!“ je prešinilo Aleša. Ovil si je okoli prstov svoj dolgi molek in je pokleknil tik ob oltarju pod prvo postajo križevega pota. Klečal je, v pasu tako močno sklonjen, da bi se nagnil samo še za ped, pa bi se s čelom dotaknil kamenitih tal.