oj (801-900)

odrešenja željan ležim na trdi zemlji sam ...	Oj	tja bi, k njim, ki zdaj z lahkim korakom hité	A
naša domovina ... m'tadrata ... domovina;	oj	junaška zemlja mila ... m'tadrata ... zemlja	A
Prosim, poslušajta:	Oj	ljubica iz prejšnjih dni, iz pot pozabljenih	A
življenje ne sope več, vse je okamenelo, mrtvo.	Oj,	saj ni nedelja; véliki petek je, dan trpljenja	A
nenadno odprla vrata in našla jo je na pragu. ”	Oj	ti vrag tatinski, kaj si izgubila pri mojih	A
dotakne se celo odeje z dolgimi mrzlimi prsti ...	Oj	ljudje božji, bila je in je ni več, samo do	A
... koliko časa, gospod? Od zgodnje mladosti,	oj,	od zgodnje pomladi ... šel je otrok, culo na rami	A
bil že premislil, vse sklenil in uredil - pa,	oj	bolezen, oj delo!Če bi te roke ... saj še niso	A
premislil, vse sklenil in uredil - pa, oj bolezen,	oj	delo!Če bi te roke ... saj še niso tako slabotne	A
dolgo in široko ... glejte, napol sem že bos ...	Oj,	gorje človeku, ki je bolan in bos!Gledajo ga	A
Zasmejala se mu je veselo v obraz. ”	Oj	trubadur!Vse kakor ob tistih časih!	A
To se mi je sanjalo zadnjič.	Oj	žalostne in dolge so zdaj noči, meni in tebi	A
se kvišku in kliče z zategnjenim glasom: ”	Oj,	Blokar ... gospod župan!Obrnite svojo glavo malo	A
kakor te tvoja mati ni mogla bolj ljubiti ...‘	Oj	ti bedak, -- kaj ti pride na misel?Kaj hočem	A
...	Oj	poezija materinih molitev, vi moji mladi ideali	A
bilo tako mirno, tako lahko, tako blaženo ...	Oj	ti mili slovenski narod, naj ti dá Bog še mnogo	A
levico glavo vznak, vsesal se v njene ustnice. ”	Oj	... ti!“ Doma mu je skuhala čaja.	A
... Ali fant je bil premalo čeden! ...	Oj	dekle, dekle, ne bodi tako onégasto!Mlado si	A
egiptovska!“ ga je pozdravila debela gospodinja. ”	Oj,	da bi vedeli!Vse drugačne bukvice so tam zunaj	A
nadležno muho. ”Tako pa je torej ločitev blizu -	oj	bridka ločitev!“ je izpregovoril dacar s hinavskim	A
Šviligoja, ki je stal teman ob temni jagnedi. ”	Oj	hudodelec!“ je izpreletelo učitelja Šviligoja	A
prižgal svetlo luč v Šviligojevih mislih. ”	Oj	Peter Muha, oj ti kujon, kakor ti svet še ni	A
luč v Šviligojevih mislih. ”Oj Peter Muha,	oj	ti kujon, kakor ti svet še ni prenašal enakega	A
ves bel in čudno strahoten njegov obraz. ”	Oj	grešnik, saj lestve ne potrebujem več ... tam	A
harmoniko pod pazduho. No, pa zbogom, botra,	oj	zbogom, krčmar!Moja pot drži, kamor ukazuje	A
premišljeval in je dremal in je skoro zadremal. »	Oj,	jaz pa vem, kje ga poiščem.V gori spi, tam za	A
in pravice pijano. Nastežaj je odprta klet -	oj,	ljudje, zasužnjeni, bičani, prišel je čas Matjažev	A
nezvesto zapuščena, hirajoča v koprnenju. »	Oj	sinovi, moji lepi fantje!« Gledal je	A
Če stopim pošteno, dospem še pred mrakom.	Oj,	zdaj pa zbogom, ti pusti dom, in zbogom botra	A
bi kot navdušen Volčjan sodil pristransko.	Oj	Volčja vas, kje je tebi jednaka?Ti si ognjišče	A
Nocój pa je postal hipoma sentimentalen. ”	Oj	Bob, Bob, kam smo zašli?“ vzdihne bridko in	A
Medvedji vasi. Nad vami sije solnce	Oj	solnce rúmeno, a okrog in okrog, kolikor daleč	A
prva hiša v Medvedji vasi. ”Mirkuca, Mirkuca,	oj	Mirkuca, govôri!“In govoril je tudi Mirkuca	A
govoril. . / . / stran 334 . / ”In zdaj tudi ti,	oj	Šilo!“ Ko bi jih ne bilo sram, vsi poslušalci	A
Ali je to že smrt? -	Oj	človek, kam si zapravil lepoto, ki je bila od	A
pa ga je zavrnila vsa užaljena: ”Kaj tako,	oj	človek, spoštuješ oblastnije, od Boga samega	A
prijetnih in potrebnih stvari nemalo? Poberi se,	oj	človek, izpred mojih oči in nikdar se nikoli	A
svojega genljivega kesanja. -- Mladost -- ”	oj,	kam si šla?“ -- zalivaš s solzami, da bi ne	A
obvezanih ranjencev, se je oglasila pesem. ”	Oj	ta soldaški boben ...“ Otožno melodijo so spremenil	A
človek v brezmejni sreči, da sam ne ve kaj. ”	Oj	rožmarinovo jutro, oj nageljnov dan!“ ”Norec	A
da sam ne ve kaj. ”Oj rožmarinovo jutro,	oj	nageljnov dan!“ ”Norec!“ je rekla gospodinja	A
gleda veselo s svetlimi očmi, kakor da bi rekel:	Oj,	gospod, kako pravična je tvoja beseda in kako	A
je lahko suženj brez sramote in brez škode.	Oj,	da bi vsakdo med nami nosil v sebi tako toplo	A
odpirajo duri in okna. ”Pa kaj si storila ti,	oj	sraka, v teh časih, ko so lastovice poginile	A
sedim in čakam strahov ... Pa kaj si storil ti,	oj	človek?“	A
”Ali je sonce visoko nad mano, Manica?“ ”	Oj,	kako visoko!“ ”In lepo.“	A
-	Oj	Marko, vzdramil se ne boš smehljaje!Smrt, Marko	A
daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: ”	Oj	ta soldaški boben ...“ V izbi se je strnila	A
njih? Rad bi govoril s teboj o tistih časih -	oj,	kako so še blizu! - ko smo bili močni in zdravi	A
brez nehanja iz te uboge zemlje, ki jo ljubiš.	Oj	še ta pesem, še ta najvišja, edina, še ta molči	A
”Kako bledeš, Pavle!“ ”	Oj	Ana, nič ne bledem; to bo še vse lepše, kakor	A
”Nič hudega ni? ...	Oj	ti!... Komu jo boš zdaj dajal iz rok?	A
vračajo lastavice, da praznujejo v domovini.	Oj	tujina, kaj so tvoji zvonovi!O spominih pojo	A
Vsi svetniki -- že trinajst let!	Oj	čudo prečudno: najbolj pozabljena je bila ta	A
potrtem srcu grenko zaželjeni. Tedaj -	Oj	oko ti moje, napol oslepelo od bridkosti, ali	A
nobenem licu bolesti, grenkobe v nobenem srcu ...	Oj	oko ti moje, razbolelo, napol oslepelo od bridkosti	A
Barjanec navsezadnje Boga samega premagal.	Oj	Prisojnica, ti nekdaj bela, sončna, vesela,	A
seboj, da sta se prevrnila obadva kozarca. ”	Oj	Francka ... ti milostna, usmiljena!“ IV	A
planilo do nebes. Skril bi se v brezdanjo noč -	oj,	ne skril, pokazal bi se vsem ljudem v svojem	A
VI Tako je zdaj nastopil,	oj	ljudje božji, Peter Novljan svojega življenja	A
gospodar mu je rekel: ”Zvesto si mi služil,	oj	Šimen, dolgih trideset let.Zdaj pa so ti roke	A
trideset let. Zdaj pa so ti roke odpovedale,	oj	Šimen; na tla položi kladivo in pojdi z Bogom	A
rekel: ”Trideset let si domoval v tej izbi,	oj	Šimen, in zmerom si bil zvest.Zakaj ne plačaš	A
Star sem, dajte, da v miru umrjem!“ ”Ne boš,	oj	Šimen, zastonj umiral!Pojdi, kamor ti srce veleva	A
Vzdihnil je Šimen in je vstal. ”Saj sem rekel,	oj	ljudje, da bi rajši v izbi umrl!“ Še poslušali	A
je, zdavnaj!“ je rekel Šimen. ”Koliko je --	oj,	petintrideset let in dalj, da niso videle tistih	A
dalj, da niso videle tistih krajev moje oči ...	oj,	ne spoznale bi jih več!“ ”Kaj bi tisto!“	A
nasmejal in je rekel: ”Kaj pa bi ti storil,	oj	colnar, in kako bi sodil, da se ni pripeljal	A
hodile še nikoli. ”Kaj je bilo tvoje življenje,	oj	Šimen Sirotnik?“ In kakor je sedel na golem	A
bile njegove misli: ”Petdeset let si živel,	oj	Šimen, pa nikoli nisi doživel, da bi te bila	A
vrvjo ... Poželjivo se ozirajo doli v zavetje ...	oj,	če bi mogli, če bi smeli, z golimi koleni bi	A
Kje sta?« »	Oj	teta!« je zaklical brez vsake zadrege mladenič	A
zapela enoglasno, zategnjeno: »Eno dete rojeno,	oj	′rojeno notri v tem mesti Betlehem. V eni preprosti	A
tem mesti Betlehem. V eni preprosti štalici,	oj	štalici, v enih oslovih jaslicah.« Posvetna	A
smejala izza brajde. »Ko pa jutro vstane,	oj,	sonce te pokliče, vandraj	A
Poglejte, že prvi dve vrstici povesta veliko: »	Oj	Triglav, moj dom, kako si krasan! Kako	A
Kjer potok izvira v skalovju hladan,	oj	Triglav, moj dom, kako si krasan!«	A
podobno začutil naš najvišji vrh kot jaz sam. »	Oj	Triglav, moj dom, kako si krasan!« Če	A
z mojim tenorjem kot lahna poletna sapica. »	Oj	Triglav, moj dom, oj Triglav, moj dom...« je odmevalo	A
lahna poletna sapica. »Oj Triglav, moj dom,	oj	Triglav, moj dom...« je odmevalo v naših srcih	A
svoje kože in sem zraven brž pritaknil še svojo	Oj	Triglav, moj dom... »Oj Triglav, moj	A
brž pritaknil še svojo Oj Triglav, moj dom... »	Oj	Triglav, moj dom, kako si krasan,	A
črna lisa. In pri vsaki kaplji je zastokal: »	Oj,	te lise, te nesrečne lise!«Bil je zamolklo zveneč	A
drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: »	Oj,	te lise, te strašne lise!«Potem so se treskoma	A
kateri človek niti ne more srečati pregrehe?	Oj,	blaženi, preblaženi oče Krišpin!« Res jame sedaj	A
Pater polkovnik pa je vil roke in vzkliknil: »	Oj,	ti nesrečna dispenza! Ti preklicana dispenza	A
in si briše čelo z velikim modrim robcem. »	Oj,	pater poročnik, pozdravljam te!In tebe soror	A
To vpije v nebo!	Oj,	da bi nam sveti Bog dal v pest tega tujca!«	A
»Premišljaš?	Oj,	ti krvavi peklenšček, ti še vedno premišljaš	A
Če ne denarja, pa vsaj nekaj mernikov žita!	Oj,	da je noč, in bi jaz stal za tistim jesenom	A
To so sveti ljudje!	Oj,	da bi le hoteli pri nas prenočiti!« »Mati, takovi	A
tabo na Storžič, ali pa še celo na Grintavec?	Oj,	ljudje božji, to je svet in pravičen mož, in	A
že dozidala cerkev na Sveti gori pri Planini?	Oj,	služabnica božja, srečne oči, da te še gledajo	A
iz Kranja, in pri Dobničanu sem v gosteh!« »	Oj	jej!Oj jej!« se je začul glas enega biričev	A
»Oj jej!	Oj	jej!« se je začul glas enega biričev na poti	A
gorjanski obraz, ko si mu s prstom pometala po čelu?	Oj,	ta tepec!Ta tepec!«	A
skupaj na vešalih visela!« . / . / stran 63 . / »	Oj,	ti Judež, ti Iškariot, ti sin hudičev!Jaz te	A
če vidim, kaki ljudje smejo ostati na suhem!	Oj,	ti prekleta pravica ti!Koliko sem premolil v	A
vidim rad, če se vpije nad mano po cestah!« »	Oj,	kaj boš visok, Urban,« je tarnal oni, »kaj boš	A
Tu pa smo na jugu, na sončnatem jugu!« »	Oj	marki,« zaječi Capodistrias, »vi bi morali videti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani