oj (901-1.000)

prenašam! Recepte hoče imeti grofinja Alojzija!	Oj	ta ljuba revica, ki meni, da niso zdravniki	A
dasi bi včasih hotel biti na njegovem mestu!« »	Oj,	kaka škoda!« je vzdihnila. Tu se je obrnil neznanec	A
zapredla v kako neumno ljubezen! Povej no,	oj	ti ljuba šemica moja!« »Poprej je Bergamucev	A
grofovskega pokolenja. . / . / stran 196 . / »	Oj	Rakovnika bodoči gospodar!Ko sem jeseni opravljal	A
Goljufal si pa tudi sveto katoliško cerkev!	Oj,	kaka groza!« V največji jezi pa je viknila:	A
sobo. Vstal je in francoski je vzkliknil: »	Oj,	ta neskaljena narava!Mi pa smo popačeni in grdi	A
si je grabila glavo, »skoraj sama ne vem kaj!	Oj,	ti Jezus, ti mi pomagaj, da pameti ne izgubim	A
Ni mogla biti, ker sem drugemu vdana!« »	Oj	meni nesrečnežu!« je vzkliknil.Tako je imel	A
Dekle se je tajalo od sočutja. »	Oj	meni nesrečnežu?Drugemu vdana!	A
pričela radovedno. »O čem sta pa govorila, Fina?« »	Oj	mama, ko bi ti vedela!« Ni utegnila, da bi skrbni	A
Ceremoniozno je vstal ter ji hitel naproti. »	Oj,	« je vzkliknil v slabi nemščini, »naša izvrstna	A
Pa gotovo!« »	Oj,	oj!Kako ti bogatini žive v vednih skrbeh!«	A
Pa gotovo!« »Oj,	oj!	Kako ti bogatini žive v vednih skrbeh!«	A
ležite v postelji in prespite svoje življenje?	Oj	ne! Naša domovina, Carniolia, zlata boginja	A
dvoboj, bili so mehko posvarjeni in drugega nič!	Oj	ti srečni stari kranjskonemški časi!	A
kričati, sicer ti porinem bodalce v trebuh -« »	Oj,	vi ste, gospod!Sedaj, ko ste bliže prisedli	A
ker človek ni iz železa! Gotovo ni iz železa,	oj	preljubi moj Jezus!« »Odkod pa si?«	A
ni drugega kot gozd in skala! Gozd in skala,	oj	ti preljuba moja devica Marija!« »To	A
V duhu sem vzdihnil:	Oj	presveta Marija dobrega sveta, če mi pomagaš	A
ujel, ravno nad črnim breznom! Tako je bilo,	oj	presladki moj Jezus!« »Recite mu, dragi	A
kjer se je že zgodilo toliko svetih čudežev!	Oj	presladka mati božja, kako ti vendar milostivo	A
nikake in menda niso dosti boljši od Turkov.	Oj	sveta pomagalka, usmili se teh malikovalcev	A
jo je nosil opasano danes general s Turjaka?	Oj	vi gosposki ljudje imate pač dobro na svetu	A
jo odrineva z gospodom Jurijem proti Turjaku.	Oj	ta diavolo, ta diavolo!« »Imate li kaj	A
prišel je zopet k nam tak, kakor ga vidite!	Oj	tebi, preljubi sveti Valentin z Limabrske gore	A
je tako brezuspešno iskal izgubljeno ovco. »	Oj	hov, hov! to bom tepen, to bom tepen!« tarnal	A
vina, kolikorkrat je stal v sovražnem ognju,	oj,	potem bi imel prijetne dneve v svoji starosti	A
Hé, ali ste kaj čuli o njih?	Oj	to so bili časi, to so bili časi!« Prikazal	A
Nisem tak hudobnež, kakor se govori.	Oj	sveta Marija, ti me napolni s pravim duhom,	A
toči, če se mu še toliko ovsa nasuje v jasli.	Oj	ti preklicana usoda, da se mi mora na stara	A
zaklical je proti oknu: »Gospa Ana Rozina,	oj	preljuba gospa Ana Rozina!« Zaklical	A
Aricagi in Simonoviću, kako dobrega čuvaja imam!	Oj	ti prekleti hudič ti!« »Jezus Marija	A
smo v skopcu in ne znamo ne naprej ne nazaj!	Oj,	preljubi gospod, kako se mi smilijo!«	A
»Kaj se bom šalil, kaj bom to mislil!	Oj	jaz jih poznam gosposke obraze, in koj ga spoznam	A
mi odprl staro rano na pregrešni moji duši.	Oj,	da sem tebi bil pokoren, Janez Vajkard, nikdar	A
da sami nismo vedeli, kdaj smo vanj prišli.	Oj	prijatelja, to so bili krasni dnevi!Zorna Zulejka	A
veselje je bilo, sekati Turčinom glave iznad ram.	Oj	kolikokrat vihrali smo že ž njim v zeleno Bosno	A
usuje od nje kakor dež. . / . / stran 42 . / »	Oj,	ko bi tole Jernej videl!« vzklikne druga, večja	A
spremljevalca, da se je vsaj kaj govorilo. »Kdo?	Oj,	le počakajte!Predstavim vas, na mojo vero, takoj	A
za škofom zaprla, že pojo: »Preljubo veselje,	oj	kje si doma!« Hišni gospodar sili družbo jesti	A
Tu naj umrje.	Oj,	ti preljubi Bog, oj, ti preljubi Bog! Urša!	A
Tu naj umrje. Oj, ti preljubi Bog,	oj,	ti preljubi Bog! Urša!« Pričel je klicati svojo	A
Lesovéj, praded vaš, drugače vrste junak, hi, hi!	Oj,	ti časi, oj, ti časi!« Hvaležno sem poljubil	A
vaš, drugače vrste junak, hi, hi! Oj, ti časi,	oj,	ti časi!« Hvaležno sem poljubil roko!	A
pripravil ob vse - menda še celo ob pamet!	Oj	to so bili strašni dnevi, Eliza!Pomisli, ko	A
oženjeni grof z Otoka snubil baroneso s Struge.	Oj	to so bili trenutki!Barona pa so obsodili, da	A
Ne vtikaj se v zakonske moje razmere!	Oj	to so bili drugačni časi, ko je grof Milan še	A
sva in potopila v sladko to morje vse skrbi!	Oj,	to so bili časi!« Leno se je naslonil	A
Nikdar!	Oj	tega vi ne veste!Brat Konštantin pravi, da pride	A
razburila nad pogledom, ki se mi je odkril tedaj! »	Oj,	tu je baron Konštantin s svojimi bolniki,« dejal	A
stovori blago do Donave, do nemškega Pasava.	Oj	ne, nisem taka kravica, da bi denar po teh gozdovih	A
da bi z beraško žensko izgubil preveč časa. »	Oj,	Polikarp, ne štej v zlo človeku, ki bo ravnokar	A
visoki gospodje radi zadirajo, če so razkačeni.	Oj,	sveti Izidor, škof Joannes Franciscus je bil	A
ni zinil od strahu. Vil je roke in vzdihal: m	Oj,	sveta Marija!Kakšna nesreča!	A
ubijejo umazani hlapci in imeli bodo svojo slavo.	Oj,	mati božja, da si nas tako zapustila!l Nato	A
na Bled počakajte no, kako so ga že klicali ‒	oj,	ta nemška imena, kdo naj jih ohrani v spominu	A
Kupljenik je prihajal časih celó v naše kraje.	Oj,	imeli smo obilo in dobrih učenikov in ni se	A
mOče in fantje!l m	Oj,	vi svetniki!l razljuti se mati gospodinja,	A
Kakšna pravica je to, in ali so to ljudje?l m	Oj,	ta žival, ta žival!l vzdihne babica, mkoliko	A
Takoj mi ga morajo prinesti v hišo nazaj!l m	Oj,	ta živalca, ta živalca!l vzdihuje babica. mMalokdaj	A
mTudi te imajo s sabo!l m	Oj,	še enkrat mi daj, ljubi Bog, da jih začujem	A
tej gošči in ne čudil bi se, če bi bilo tako.	Oj,	to bi bila prava sreča, če bi ga ubil prav ondi	A
je zadet in v svoji krvi se valja po zemlji!	Oj,	nebo se odpira in svetnik, sveti Hubertus, prihaja	A
oštenih in izurjenih lovcev. . / . / stran 84 . /	Oj,	lepi kraji so to, in kdor odhaja iz njih, njemu	A
tisti dan. mSedaj so pa že zrele,l pričela je, m	oj,	kako so sladke! Ali jih bodo zobale vrane in	A
pravijo, da se tako lahko prisluži denar!l m	Oj,	moj Bog! Oj, moj Bog!l vzdihnila je in že je	A
se tako lahko prisluži denar!l mOj, moj Bog!	Oj,	moj Bog!l vzdihnila je in že je imela polne	A
vse razbil, vse, ves svet in še kaj povrhu!	Oj,	ti duša moja, koliko si trpela in koliko še	A
da je bilo veselje. . / . / stran 126 . / m	Oj,	ti skuta zelena!l se je zatogotila, ko je vstajala	A
takega zelo nerado jemlje s sabo v zakon!l m	Oj,	ti preklicano dekle ti!Torej se niti danes ni	A
doma imate toliko kruha, da vam ga preostaja.	Oj,	oj!l mRes grem,l odgovoril sem ji, in glas mi	A
imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj,	oj!	l mRes grem,l odgovoril sem ji, in glas mi je	A
drugega dela, nego da si pase in redi trebušček.	Oj,	vsi tisti božji služabniki, katere praznujemo	A
da bi mu posodili tri tisoč goldinarjev.« »	Oj	‒ grdo velika vsota!« je levica mrmrala.»Kaj	A
prosila: »Nande, ti moj ljubi, ne jokaj, ne,	oj,	jaz tega ne morem videti,« in jokati je začela	A
zdihovala si po meni, stezála blede mi roké;	oj	pridi, pridi, sin zgubljeni; da te pritisnem	A
lišaj, lišaj! Na belem lici sedita bradavici,	oj	dve bradavici! »Vrag, to je lep človek,« govori	A
od kod imam to pismo?« vpraša čudé se Lovre. »	Oj,	ti ljuba učenost in dobrota ti!« odgovori Martinek	A
bi se tako naredilo?« . / . / stran 171 . / »	Oj,	kako ste neumni!Tako govorite, da ni ne za na	A
Katero?« vpraša berač Urh. »Tisto, ki pravi:	Oj	mati, stara mati vi, kdo pa v hlevu gor leži	A
živino, konj in voznik ‒ en sam je bil v vasi ‒	oj,	to bi bilo predrago. Župan skliče še nekaj mimogredo	A
je nečem odkupiti, ker stari Zober je umrl,	oj,	tega je že dober čas.Dolgo ni bilo gospoda nič	A
Senčarica naglo vstane in smejoč se pravi: »	Oj,	oj, gospod Lisec, glejte, kako govoriva, kakor	A
Senčarica naglo vstane in smejoč se pravi: »Oj,	oj,	gospod Lisec, glejte, kako govoriva, kakor bi	A
ki se v mraku ni dal razločiti ni poznati. »	Oj,	to je gotovo stric Črtek,« vzkliknilo je dekle	A
nekoliko rdečelična in okrogla, ter zakliče: »	Oj	mene, stari, ne sedi tu v hladu tako golorok	A
sam pove zetu nezaslišano, preveselo novost,	oj,	novost, katere stari ni več upal doživeti: da	A
dobili, ki ima kljuko, oče, kje ste jo dobili?« »	Oj	ti ljuba malopridnost mala ti; ne veš in ne	A
‒ kdor je le enkrat vtaknil svoj nos vanjo?	Oj,	prijatelj ‒ s tem kandidatom se pojdi solit	A
vero, dom in cesarja, bo dejal in dovolj bo!	Oj,	le počakaj, dragi prijatelj Antonius, jaz ti	A
»Toda brez žepov,« smeje se oni. »	Oj,	tu je pa naš doktor!« oglasi se zopet ona ter	A
pristavil je kar ves razburjen in presenečen. »	Oj,	ljubi moj, jaz vse poznam!To je moja moč!«	A
pikro nasmehnil, ali ona ni pazila na to. »	Oj,	jaz sem bila že kaznovana za vse to, prehudo	A
»Ej, ej, ej!«, celo »	Oj,	oj, oj!«; nekateri so skočili s stolov, drugi	A
»Ej, ej, ej!«, celo »Oj,	oj,	oj!«; nekateri so skočili s stolov, drugi so	A
»Ej, ej, ej!«, celo »Oj, oj,	oj!	«; nekateri so skočili s stolov, drugi so obsedeli	A
konca in, ko je po kratkem molku pristavil: »	Oj,	fin mož je ta Vrbanoj!Dobro ga poznam, pa ti	A
vsak večer - za to bodemo že mi skrbeli!« »	Oj,	to me veseli!« deje deklica koketno in nagajivo	A
ga bo vrgel iz bajte na cesto, kakor on mene!	Oj,	zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil	A
gradiču ter dejal hripavo: »To je otroški dohtar!	Oj,	ti ‒ prekleta pravica ‒ ki te nosi svet!« ‒	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani