oj (701-800)

Ubiješ me!	Oj,	takega sina!« »Ne, očka!	A
sedelo deset Mor na meni tri noči zapored.	Oj	Morana!« Korakoma sta lezla po prašni cesti	A
Trdnjava Toperos je varna, odkar jo brani on!« »	Oj,	Irena, tvoje besede so, kakor bi govoril prerok	A
»Hotel si nádenj, pa te nisem pustil.	Oj,	mene bedaka!« Udaril se je po čelu.	A
pa izve človek bridko reč in zboli na smrt.	Oj,	krvoses!« Iztok je sédel k Radovanu in mu gladil	A
»Ali si vila iz naših logov, ali si živa ‒	oj,	govori!« Irena pa se mu je samo nasmehljala	A
dečko?« Pred Iztokom se je pojavil Radovan. »	Oj,	očka!Ne spiš?	A
»Po domu se mi toži?	Oj	ne!Kje je pevec doma?	A
vrtoglavec, sam rije v brezno, kaj morem za to?	Oj,	res, kdor ljubi, je blažen!Odpri mu žrelo samega	A
ki ga je dvignil da bi ji pogledal v lice. »	Oj	besi, zakaj ste zgrnili toliko črne noči na	A
Svaruniči ob Aluti in tostran Donave zoper Bizanc.	Oj,	bili so sokoli mladi Svaruniči, ki so padli	A
pričel poljubljati sandale. »Presvetlost tvoja,	oj,	junak je Iztok! Razbojniki so mu hoteli ugrabiti	A
Irena ‒ sirotica!	Oj	nezvesti Iztok!«Če je dobil trgovec poročilo	A
sinko, zakaj ga nisi? O, zakaj sem ti branil,	oj	besi nad mojo staro glavo!« »Ne blebetaj!	A
zemlje kakor ose iz luknje, če potrkaš nanjo?	Oj,	mladiči, ljubezni lačni, krvi polni, kratka	A
konju na vrat in pognal v skok po dolini. »	Oj	ukane!Oj ukane,« je šlo od ust do ust med zborovalci	A
»Oj ukane!	Oj	ukane,« je šlo od ust do ust med zborovalci	A
ter zagovorim čare Ljubinice.« »Ti vse veš,	oj,	ne pogubljaj me!« »Kdor si ujezdi podplat na	A
nogo. »Revica, sirotka, golobičica drobna,	oj,	Radovan gre za teboj! Le dobro se drži!	A
bučal nerazločen glas, doklèr ni izbruhnil: »	Oj,	Numida!« * Mir, mir!	A
Ko bi ne bilo ženske, bi ne bil prisegel.	Oj,	Ljubinica, kesaj se v volčjih želodcih, da me	A
zaplakala in se zgrudila k mojim nogam. ‚Numida,	oj,	Numida, otmi prejasno, reši angela!’ ‚Otmem	A
Ali da bi hodil z vami, mladi volcjé?	Oj	ne!Radovan ne nosi zastonj modrosti v glavi	A
V Solun morava. Po Ljubinico, po Ireno!	Oj,	Radovan! Napil se je!	A
lice in takisto poljubila mater. »Alenčica,	oj,	vedno si bila taka.Blisk in vihar - potem pa	A
Bog plačaj, gospodična!« »	Oj,	mamka, kako se lepo šalite!Kmalu boste zdravi	A
mirno bereš, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.« »	Oj,	ti punčka boječa, ti!To je življenje, kaj hočeš	A
Starejša učiteljica se je zasmejala. »	Oj,	kako vprašate!Tako se vpraša po petošolcu.	A
Komaj da je shodil, ga že veže in goni orožnik!	Oj,	seme tako!Ne bo sadu in če bo, bo njegov delež	A
vsakomur, češ revežu je izpodletelo, pomagajmo mu.	Oj,	ne!Le pod pot z njim! so kričali in me pehali	A
Brez pravilne moče pač ni pravega uspevanja.« »	Oj	ta presneta voda!« je vzkliknil deček in si	A
IV.	Oj	ti ljudje, ti graščaki v starih časih, je preudarjal	A
sem tvoj varuh in to je samo moja stvar ...« »	Oj,	oče, kar veseli bodite,« je bleknila najmlajša	A
prošnjo, naj ga ob potrebi primerno porabim.« »	Oj	dobri, dobri očka!« je zajokala Polonica in	A
tako ga je presenetila starkina bistrovidnost.	Oj,	ta naša teta, kdo bi si mislil! »Nič	A
Torej, prijatelj moj, ali hočeš?« »	Oj,	kako rad,« je zašepetal fant, ki se mu je od	A
Mladi Gradnik je stisnil pesti. »	Oj,	ta Miklausin!Da nas ne more pustiti pri miru	A
prošnjo mi izpolni, Gradnik z Belega dvora ...!« »	Oj,	Ulrik, kako črno mora biti tvoje sovraštvo,	A
sinu roko okrog vratu in se mu nasmehnil: »	Oj,	ti moj fant!« Tik ob njem je zdajci	A
kaj naj ti dam, da bi te ljubil sam,	oj	vsako noč!“ Roka mu je zdrknila z njene	A
po vseobčem dogovoru -- Zakrij svoj obraz,	oj	Amor! -- Oficialnim kandidatom!	A
vso pot brisal potni obraz ter vzdihoval: ”	Oj	ta vročina!Oj ta neznosna vročina!“	A
”Oj ta vročina!	Oj	ta neznosna vročina!“ Ljudi je bilo malo	A
ukrenil nekaj nadvse imenitnega. ”Popovača ...	oj,	koliko je teh Popovač na Hrvaškem!Če v eni ne	A
solze z zavezanimi očmi in zaklenjenimi ušesi ...	oj	rajska sladkost, oj radost nedosegljiva!Kaj	A
in zaklenjenimi ušesi ... oj rajska sladkost,	oj	radost nedosegljiva!Kaj kaže nam, sirotam, ki	A
ljudje od maše. . / . / stran 99 . / ”Čudno je,	oj	čudno, da sem tako sirotno sam pod svetim Bogom	A
Ali kam bi s temi bolnimi nogami?“ ”	Oj	vsi moji, vseh sedmero!Saj vas ne vabim v gnezdo	A
Kje si ti? ...	Oj	mene, oj mene!Nevreden pred teboj, nevreden	A
Kje si ti? ... Oj mene,	oj	mene!Nevreden pred teboj, nevreden pred samim	A
Ali vest je neusmiljena in je močna.	Oj	siromak, kako si spoznaval življenje?Poglej	A
njegov korak lesen in trd, njegovo srce prazno.	Oj	žalostna resnoba!Povišal se je v spoznanje ter	A
bilo, ustvarjen za božanje in za ljubezen.	Oj,	Žaba, kje je tvoja lepota, kaj ti je dala?Kakor	A
pred mano so se oglasili hripavi glasovi. ”	Oj	kam bova vandrala --“ In vzdramila sem se	A
pozdravile to bleščečo glorijo. Takrat ... ”	Oj	takrat vas pokličem vse, ki ste videli, kako	A
ovsenjak in mislijo na satanovo pogačo. Le malo,	oj	malo je še tiste žlahtne čednosti, ki ji pravimo	A
ihtenje, razlegale se brezupne prošnje: ”Vzdrami,	oj	vzdrami se!“ ... in tako dalje ... Ozrl se je	A
če se zgodi nesreča, ki nas je Bog varuj --	oj,	oči obstrme, krik in jok, življenje samo postane	A
»Do cesarja!« »	Oj,	oče, dolga je pot do cesarskega mesta in stare	A
pa je utonil v tišini, kakor kamen v vodi. ”	Oj	mati, mati, mati!“ II	A
odprtih očeh pa je bil sijaj paradiža. Zatonili,	oj	zatonili so tisti časi, ko so rože klile celó	A
kegljišča, steklenica je ležala razbita na tleh. ”	Oj,	Anka, ta ploha nebeška nama je popila vino!	A
in vesel... da je le človek po božji volji!“	Oj	pijani voznik, starec betežni!V tvojo prazno	A
stojita, mirno, na naju strmita. - - - ”	Oj	Anka, usmili se, ne kliči me iz - - -“	A
iztegnila je belo ročico. ”Kupi mi to vilo,	oj	Pera!“ ”Bog váruj!	A
Tristo dukatov!“ ”	Oj	Pera!“ ”Ni mogoče, Lejla!	A
uhanov z biseri iz Indije?“ ”Kupi mi vilo,	oj	Pera!“ ”Lejla, Bog je dal človeku samó dvoje	A
...“	Oj	tepec, Milovanović!... Kod te vrag nosi?	A
Razsipal boš bolj nego drugi in prej boš razsul.“ ”	Oj,	Potnik, kaj si to ti, bahač med sosedi?Maješ	A
sklonil čezenj in ga je prijel za roko. ”Oče,	oj,	oče!“ Stari Potnik se je trudoma vzdignil	A
”Ampak to so bile le sanje.“ ”Oče,	oj,	oče!“ je zajokal sin. Šla sta počasi v klanec	A
veselo, kakor da je bil slišal sočno kvanto. ”	Oj,	krčmar Elija, zakaj pa me gledaš s temi hudimi	A
sebe, je vzkliknil ves užaljen in nejevoljen: ”	Oj	nehvaležnost, ti nehvaležnost, ti!“ ”Kakšna	A
”In ti tako stojiš - kaj nočeš več?	Oj,	časa je še vse polno ... Torej naprej; okleni	A
prihajal iz srebrne strune. ”Tam za goro,	oj	tam za goro škrjančki, škrjančki veselo	A
pričel glasno spremljati: ”Tam za goro,	oj	tam za goro ...“ Tinica je stala na pragu	A
tenak, trepetajoč glas ”Tam za goro ...	oj	tam za goro ...“ Ali zamrl je tiho in bolestno	A
žalosten. ”Kako le moreš, kako ti srce dá,	oj	Kurent!Kaj te ni prav nič izučilo tisočletno	A
Kod si hodila?	Oj,	dekle!“ Materin glas je bil zaspan in zdihujoč	A
ustnice, da bi človek zavriskal ob njih. ”	Oj	ljubica iz prejšnjih dni, iz polpozabljenih	A
-	Oj	prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli	A
poti samotnemu žarku, koprnečemu na dnu. Ali -	oj	radost, oj tolažba! - ko je vriskaje planil	A
žarku, koprnečemu na dnu. Ali - oj radost,	oj	tolažba! - ko je vriskaje planil kvišku, se	A
name, ne goni me ... grenko je moje življenje,	oj!	“ Še nižje se je sklonil Kurent, iztegnil	A
”Zagodi nam, Kurent, to noč!	Oj	bodi nam poslednja noč!“ Godel je pesem najbolj	A
kraj, v to moje grenko življenje. Grenkoba je,	oj,	od začetka do konca, umrla sem, glej, še predno	A
težav in nadlog je izkusil slovenski narod,	oj,	in jih bo še več; za tolažbo in povračilo v	A
prestrašil, ga je topla roka objela okoli vratu. ”	Oj,	ena sama ura - te ure me je strah!Ali mi večno	A
Molčala noč! -	Oj	truden!Oj, od rám ni padla butara!	A
- Oj truden!	Oj,	od rám ni padla butara!Še je molilo	A
bil užaljen in je rekel: ”Kaj vas ni sram,	oj	vrabci, da s kvanto in kletvijo skrunite božji	A
kesanje, nov sram in novo samoprevaro. - Midva,	oj	duša, sva se vzdignila iz močvirja, nama sije	A
/ . / stran 48 . / ”Saj ni petnajst let,	oj	Mira!Gledal sem te od tistega trenotka, ko so	A
lica, izsušila srce, upihnila luč mojih oči!	Oj	prijatelj, ali si okusil kdaj slavo, njeno opojno	A
naočnikov ter je izpregovoril s tistim glasom: ”	Oj	sinko moj, zakaj si porezal mlada drevesa, nedolžna	A
”Saj jih nisem!“ ”	Oj,	sinko moj, zdaj pa še tajiš, da si bil porezal	A
domu, o zakurjeni peči, o večerji na beli mizi;	oj	ne, on sanja o pasji kolibi, o trdi slami, o	A
samovoljno ustvarilo otroško hrepenenje ...	Oj,	otroško!Kaj ni dvojno tvoje in vsako življenje	A
dni sem imel sila težko in imenitno opravilo.	Oj	angeli in sveti posli božji - tiste dni, ko	A
hrepenenja polnih sanjah mojega ponižanega srca.	Oj	tja bi, k njim, tisočkrat blaženim, ki hité	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani