ljudje (201-300)

naučil. Pa tako glasno, da se jo bodo vsi pošteni	ljudje	navadili. VSI (pojejo): V dolinci prijetni	A
Vojno bodemo imeli. Nemški	ljudje,	tisti Franki, pridejo nad nas.Poslušam, kako	A
tisti Franki, pridejo nad nas. Poslušam, kako	ljudje	govore med seboj in kako ugibljejo.Ne slišim	A
vprašati nečem rad; star in gluh sem, in mladi	ljudje	ne odgovarjajo z veseljem; nadložen sem jim	A
TRETJI PRIZOR MENIH sam: Po strani me tu	ljudje	gledajo in bežé pred menoj.Dobro še, da so tako	A
dečak orožje na sebi. Nekdaj baje orožja ti	ljudje	niti poznali niso, in še tačas jih niso mogli	A
bitvi na meji pred štirimi leti, ko so vaši	ljudje	mene ujeli in me odgnali v frankovsko ujetništvo	A
hočeš, povzdigneš se potem više, nego te tvoji	ljudje	sami kdaj izvoliti morejo. Samo privoli in naši	A
blisk. Nihče se jim ne upa ustavljati, naši	ljudje	v gore in gozde beže, ni ga moža, ki bi se jim	A
Zakon jima ni srečen. Ali	ljudje	govoré mnogo, kar ni res. Bogve kakó je.	A
Da, ali jaz res ne vem, kaj so vam zloreki	ljudje	napovedali.Jaz nisem nikamor segal, da bi se	A
Frankopanko izbral in ker sem mislil, da mladi	ljudje	tem prej pametni postanejo, čim prej se oženijo	A
FRIDRIH Nič hudega ni to. Le da so že	ljudje	izpazili mojo ljubezen do tebe, a to ne sme	A
pade. JANKO Beži z menoj, tam prihajajo	ljudje!	VERONIKA Ranil si ga!	A
gospa, grda laž in obrekovanje hudobnih ljudi.	Ljudje	so videli, da nista lepo skupaj živela kakor	A
To ni mogoče. On ni tak, kakor so drugi	ljudje.	VERONIKA Jaz ti pa rečem, ti ne poznaš svoje	A
mi Soteščana, potlej pa poglej, ali so moji	ljudje	postreženi.Naj pijó.	A
pravijo v Celju, očarala si ga, govore grofovi	ljudje	in svetujejo, tebi pravdo napraviti in na grmadi	A
da je nekako poročena z mojim sinom in ji to	ljudje	verjemó?Strela božja!	A
od mene proč! Dolžé me, da sem čarovnica,	ljudje	kažejo za menoj, tudi zate je nevarno pri meni	A
Pojdi, pojdi pa naloži še eno klado v peč.	Ljudje	bodo prišli s pota.Vsak se rad ogreje. Dolenčevka	A
ali drugim je še huje. Jaz pravim tako: bosi	ljudje	ne morejo hoditi. Živelo se bo do smrti, kakor	A
Če se spomnim kako je bilo včasih!	Ljudje	so prišli s Hrvaškega, vsak je imel denarja	A
Vam tudi ni take sile.	Ljudje	ga bodo pili vedno.Potrebno je včasih za zdravje	A
pozdravlja hčer, potem k drugim. Politika je kriva,	ljudje,	politika!Naši poslanci so za nič.	A
in nazaj ter strežeta gostom. Ob mizah sede	ljudje,	moški, ženske, fantje, dekleta; prihajajo in	A
odgovarja hitro in s smehom. Tako, vidite	ljudje.	Odkar sva vsak pod drugo streho, sva tudi vsak	A
človek, ki je videl mnogo sveta. Dober dan,	ljudje!	Ali ne bo tukaj veselica? Torbarček.	A
Vse je tvoje. Oh,	ljudje,	toži se mi po Ameriki, verjemite, toži. Pečarica	A
posestvu, sosedje te poznajo. In ko umrješ, vedo	ljudje	za tvoj grob, spomnijo se včasih na človeka	A
Tam pa sem postal mož. Svet sem videl,	ljudje!	To je velika stvar.	A
zemljo in pod oblake. Jaz sem od njih krvi,	ljudje,	verjemite! Zavrle pristopi.	A
v robec zavit denar in ga položi na mizo.)	Ljudje,	vi vsi ste priča, da sem mu dala, ker me je	A
oblečen v svetlo letno obleko. Kaj pa je,	ljudje,	prijatelji?!Kaj ne pojdete na veselico?	A
ukradli tam, vašo narodnost in vašo domovino!	Ljudje,	pametni bodite!Naši kraji so siromašni, ali	A
Do Svetega Mihaela je še štirinajst dni in	ljudje	pojdejo še le o Vseh Svetih na pot. Nič na Hrvaško	A
Kaj nam to škodi.	Ljudje	pojdejo v Ameriko, pa se plačuje, pije.Juh!	A
Alenka si popravlja ruto in lase. Joj,	ljudje	kristjanski, skoro zadavil me je!Obseden je	A
Prevzelo ga je. Letos ga	ljudje	pijo, letos. Zima. Ej, ljudje govorijo o Ameriki	A
Letos ga ljudje pijo, letos. Zima. Ej,	ljudje	govorijo o Ameriki.Cela jata se bo vzdignila	A
Zima. Slovo jemljejo	ljudje.	Težko se misli na ločitev, Kar naenkrat bo prišla	A
bi bila politika za kaj, pa ne bi morali naši	ljudje	cijaziti okoli po svetu, kakor ciganje ali polentarji	A
torbar brez torbe okrog. Ta je zato, da vidijo	ljudje,	kaj znam in kaj delam. Košir.Ali bomo šli	A
Kam boš šla. Par stopinj pred nama so šli	ljudje.	Počakajva, da odidejo naprej.	A
je to zemlja, kakor je pri nas?!... Kaj so tam	ljudje,	kakor pri nas?!... Bog ve, kaj je to!	A
Da, originalen človek. In taki	ljudje	se morajo ljubiti, Ema!Ali se spominjate onega	A
Jaz, jaz jim bom dal kruha in denarja.	Ljudje	drvijo za kruhom, samo za kruhom.Vse jim bom	A
kovčeg iz pisanega platna, kakršne rabijo naši	ljudje	za pot v Ameriko.Poleg na klopi leži zimska	A
ali če bom tisti deseti?! Tisti deseti so	ljudje!	Ne devet, devetnajst drugih odtvegajo, devetnajst	A
kdaj kaj prav, ne zameri! Ali je meni hudo,	ljudje!	Moj Bog, moj Bog, kaj bo!	A
Prvi voznik.	Ljudje	božji, zdaj se pa vzdignite! Drugi voznik.	A
Žagar vstane. In zdaj, preljubi	ljudje,	zdaj pojdimo! Kaj se bomo obotavljali.	A
Zimovka buta z glavo ob miso. Kaj naj počnem,	ljudje	božji, kaj naj počnem?! (Otroci jokajo.)	A
Kje so?!	Ljudje	božji, recite, kje so?! Vsi za trenotek obstanejo	A
pognali, obenem bodo na jesen odpali. Kaj mari mi	ljudje,	ki spe v gomili! Za mene ‒ kot da ne bi nikdar	A
Le mirno spi vseh mrtvih dan! Kako šume	ljudje	nocoj! od groba hodijo do groba, ljubezni vodi	A
zabi svet!« . / . / stran 115 . / Žal in kes	Ljudje	potiskajo v cerkvi ljudi. Kaj danes-li v svetli	A
kakor ranjen, iz hiše planem ven: »Kje ste,	ljudje,	o kje ste!?« zbeži od mene sen. Iz trave znojen	A
‒ O, kaj	ljudje	so meni, o, kaj ljudem sem jaz! Gorje mu, kdor	A
mu, kdor bi živel na zemlji sam! ‒Zdaj vem:	ljudje	so vse človeku, a človek nič ljudem ‒ ‒	A
noči, kjer vlada mir in hrupen raj, kjer so	ljudje	in ni ljudi? V mladost nazaj!	A
‒ Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo	ljudje;	nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški ve.	A
sam Bog nebeški ve. K pogrébu vkup derejo	ljudje	od vseh strani; Severe, njega ljubce, med njimi	A
ne bili bi vabíli ga. Poslušajo radi ga vsi	ljudje,	ga gledajo rade dekleta mladé; posebno pa Micka	A
Mesijesa prihódi; de smo očeta enega sinovi,	ljudje	vsi bratje, bratje vsi naródi, de ljúbit′ mór	A
zamazati, če hočem živeti kakor mnogoteri drugi	ljudje,	ki jim je dobro in ki so v milosti pri Bogu	A
zgrinjajo. Pod nebom gruče mračnosive, molče	ljudje	izginjajo ... »Nestalno vse, mladost nestalna	A
mi smo se razšli, prijazni že več niso zdaj	ljudje,	ki so nam prej bili ‒ Prešle, mrtve so mi oči	A
široka cesta, zvezde ostro mi bleščijo, modreci,	ljudje	iz mesta, hvala, tiho v mestu spijo. Bogme,	A
kakor v nožnici meč brušen! Hvala vam za vse,	ljudje,	in za to mojo srečo ‒; le da ne hvali vas srce	A
široka cesta, zvezde ostro mi bleščijo, modreci,	ljudje	iz mesta, hvala, tiho v mestu spijo. Bogme,	A
Lebdim nad besedili, ki jih pišejo skromni	ljudje.	Pljuča so polna vode.	A
prizidku gospoda, v gradu pa ščurki in mali	ljudje.	Voz poln očesc Ko veter odpihne hribe, se	A
Zdaj kmalu bo zapadel sneg. Pri nas se ga	ljudje	bojijo. Jaz mislim, da bo dober lek, zakaj,	A
Jaz mislim, da bo dober lek, zakaj, že zdaj	ljudje	norijo od lakote in kolnejo vse vprek, čeprav	A
polja in ritem življenja, tam zunaj bijo se	ljudje	za obstoj in pesmi so tamkaj in čudežna vrenja	A
Žalostna Kaj je v vasi vse tak pusto, kaj žalujejo	ljudje,	kaj tak tihi so gozdovi, kaj samujejo stezé	A
vsak dan nov plakat, plaho in ponižno hodijo	ljudje	ga brat: »Smrtna kazen izvršena danes zjutraj	A
Smrtna kazen izvršena danes zjutraj!« Nemo zro	ljudje	v rdeč papir ... Dve odhajajoči starki sta pričeli	A
rdeča kri, tamkaj mladi fantje mro, a pri nas	ljudje	beró: »Nemške čete zmagoslavno vojsko nadaljujejo	A
prepoznal Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src,	ljudje?	Zakaj vam niso vpisane v očeh vaše misli in	A
težki boj, da ni malo naših, da nas je nebroj!	Ljudje,	če v vaših bi očeh razbral, po kakšnih hodite	A
po toči ovené, ker mi nismo le številke, smo	ljudje!	Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo	A
Sami vase zatopljeni so čudaki mrko resni - in	ljudje	smo ravno taki! Sreče pričakujemo brez hrepenenja	A
Vzhod. -	Ljudje,	kaj sonce je, ki sije z neba? »Luč.	A
Bog vé, če kje na zemlji, kjer mnogi živijo	ljudje	in slednjemu v prsih utripa srce, kdo joka za	A
izgubljeno igro sem prisiljen igrati. Moji	ljudje	z vasi - navadna laž. Že dolgo niso moji več	A
O kresi se dan obesi. Tako povedo stari	ljudje.	Ko pa se kak slehernik obesi, je to o kresi	A
Z mano usklajeno zeha kolodvor in v njem	ljudje	iznikajo kot gobe. Tukaj me vsako jutro nekaj	A
da čas tudi tukaj teče daleč je do soseda,	ljudje	se komaj dosežejo s klici in petelinov glas	A
odhajam stvari same odhajajo od mene in tudi	ljudje	odhajajo. - - - Stojim na vijugasti stezi svoje	A
gričih. Stopinje volov so počasne ostareli	ljudje	orjejo globoko in potrpežljivo, ko da si orjejo	A
stran 17 . \/ živali bodo jokale, tudi rože in	ljudje.	- - - Menda jočem.	A
in lepo, in ga sovražim, če ustvari spako.	Ljudje	so slabi bogovi njihova moč ne seže do jutri	A
Križemsvet Križemsvet poti držijo, križemsvet	ljudje	hitijo, da bi našli, česar ni: hrepenenje vedno	A
avtomobili se podijo, minute, kaplje vode in	ljudje	hitijo. Samo kostanji, ti stojijo in vsako spomlad	A
pohlepnost nasiti. Ropoče boben in kliče birič,	ljudje	hrumé in plačó otroci; a sivca brez čuta ne	A
izženó iz tvojih hiš in tebe in tvoje otroke!«	Ljudje	ostrmé, odrtnik se zgrozi in stresa od straha	A
oj rožice diše lepo, al zame duha nimajo.	Ljudje	krog mene se vrsté, se smejejo, se veselé; moj	A
Zelo dolgo. Ali smo reka	ljudje	in so se bogovi poigrali z nami? Bogovi in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani