Smehljal se je in njegove smehljajoče oči so sijale čudno - sočutje je bilo v njih in ljubezen in vesela prešernost.
Mlad je bil in lep, gosposko je bil oblečen, imel je lepo zavihane brke in malo razmršene lase, ki so gledali izpod belega slamnika ter se vili po čelu v lepih kodrih.
”Tam zadaj je klop, Fanny, nobenega človeka ni tam in temno je; pojdi z mano, sediva malo tja!“