koren (201-300)

V Ljubljani, dne 15. vinotoka 189... Tomaž	Koren	Pripis. Kar sem volil hčeri Rezi, preklicujem	A
V Ljubljani, dne 6. mal. srpana 189... Tomaž	Koren.	« Kocmurjeva je globoko zasopla.Torej se je	A
dá drugim. V Ljubljani, 10. sušca 189... Tomaž	Koren.	« Zadnji prepis je bil star tri leta, kasnejših	A
treh cestah so hodili čez gore na Koroško: čez	Koren,	čez Ljubelj in čez Kokrško sedlo.Gorenjci so	A
zadosti. Takoj bi jo bil popihal nazaj čez	Koren;	seveda, ko bi bil pot poznal.Moral je potrpeti	A
»Nič ne de. Iz Beljaka bom pa čez	Koren	peš hitro doma.«‒ Potem se je ozrla, če je gospodar	A
Nana in Jakec krepko ubrala pot proti cesti čez	Koren.	O mraku sta bila ht:/w.iiosui.i13ht:/w.t	A
Prileten je že. Le povej nam!« je silil vanj	Koren.	»Ko ne veste še vsi, povem; naj bo.	A
se je drugam.« »Kaj pa pozimi?« je vprašal	Koren.	»Prespi jo.	A
Tri dobre ceste: čez Jezersko, Ljubelj in	Koren	so bile zveze s sosedi s tovorom in vozom.Za	A
se odločila, da jo udariva takoj dalje in čez	Koren	v Kranjsko goro.Res sva tvegala.	A
široko senco je razgrinjal nad njim zeleni	Koren.	”Lep je ta kraj!“ je prešinilo Aleša.	A
je Hrvat; ne bi mu ustavil jezika, pa če mu	koren	porineš v usta.« »Stojte!« se deseti brat rine	A
Ne prenagli se,« je zaprosila Bela, »dam ti	koren.	Nosi ga pri sebi.	A
Poiskala je med posušenimi zelišči tenak, dolg črn	koren,	Jezerna ga je prerezala na tri konce.Vsakega	A
pomaganje ravno o pravem času. Bil je to Peter	Koren,	sin precej imenitnega graščaka v deželi, in	A
»Čul sem že o vas! A jaz sem koncipient	Koren!	« »Ah!Veseli me, jako me veseli!	A
Veseli me, da pridem tja.«	Koren	je vtem ustni zaničljivo raztegnil. »Vam je	A
‒ ‒« »Ni naroden!« smeje se	Koren.	»Ha, ha!« pritrdi oni ter izkuša vnovič zapaliti	A
dobro poučeni o naših gospodih!« omeni vnovič	Koren	z zbadljivim naglasom. »To mora pač biti pri	A
Politika ima mnogo opravila s ‒ krili!« roga se	Koren.	»Vi ste dovtipni!	A
Preskrbite nam jo, vi vladni možje!« smeje se	Koren.	»Oh ‒ kaj mi, vi, vi in vaši poslanci!« »Ha	A
moder političen uradnik ni zinil besedice.	Koren	pa itak ni čutil poklica nadaljevati ta kritični	A
učitelj, kaj pa vi tukaj uganjate?« poklical je	Koren	prvega. Ta pa je najprej zlezel na sani poleg	A
»Malo, malo! Največ v mestu!« zavrne	Koren	in predstavi učitelja svojemu sosedu, kateri	A
je smehljaje mel roki in stisnil ju v žepa,	Koren	pa se je z ironičnim smehom obrnil k Rudi:	A
postiljonovo odejo. »Oh, tega nisem vedel,« vzklikne	Koren.	»Zabava?	A
umrl. Tako se sučemo na svetu!« posmehuje se	Koren,	a potem naglo pristavi: »A kaj bode vendar nocoj	A
Predavanje, to je pri nas nečuveno!« kliče	Koren.	»Naš notar bo predaval!«	A
čudenje. Učitelj je hotel odgovoriti, toda	Koren	ga je na skrivnem dregnil z nogo. »Kako morete	A
pozabili!« oglasi se učitelj, ki ni vedel, se li	Koren	šali ali ne. »Dekletc ni doma, gospa pa redko	A
Starejša, Milica, je prišla domov!« »Tako?« meni	Koren	malomarno.»No, vidite, ta bi bila izvrstna za	A
učitelj. »Oh, ta se pa z otroki bavi!« zavrne	Koren.	Pa dejal je to vendar s spoštljivim naglasom	A
krčme. »Na svidenje ‒ zvečer!« klical je še	Koren,	ko so se razhajali. DRUGO POGLAVJE Preden nadaljuje	A
kakor se spodobi odvetniškemu kandidatu.	Koren	je po burnih časih svojega študiranja in poznejšega	A
da bo dovršil še svoje nepopolne preskušnje.	Koren	je z veseljem vse obljubil, pridno delal v pisarni	A
in cilindrom. Za njim pa nocojšnji reditelj	Koren.	»Predstavite me vendar!« šepnil je prvi temu	A
Predstavite me vendar!« šepnil je prvi temu na uho.	Koren	mu je naglo ustregel; a storil je to vendar	A
osebo koncipistovo. . / . / stran 13 . / »Oh,	Koren,	doktor Koren,« kričal je med drugimi vrati majhen	A
ipistovo. . / . / stran 13 . / »Oh, Koren, doktor	Koren,	« kričal je med drugimi vrati majhen, debel možic	A
vrhu!« »Kdo si je pa to izmislil?« smeje se	Koren.	»Lovšev Boštjan; kdo drugi!Le položi petdeset	A
pobiral je z resnim licem akcijski kapital.	Koren	je tudi segel v žep. »Pa samo ‒ puran?« vpraša	A
Kaj pa, da nas boste še obdačili,« ugovarja	Koren.	»Ne, ne, pa jedel bom zato več!«	A
drugi v sobi so diskretno molčali. »Kje pa je	Koren?	Kje je Koren, reditelj nocojšnji?« klicalo se	A
»Kje pa je Koren? Kje je	Koren,	reditelj nocojšnji?« klicalo se je zdajci z	A
že prihitel notar. »Za božjo voljo, gospod	Koren!	Ali ne bomo pričeli?	A
siknil med zobmi. »Takoj pričnemo!« klical je	Koren	za njim. Vstal je ter jel natikati bele rokavice	A
so trije, drugi pa so se muzali in molčali.	Koren	je hotel iz sobe, a med vrati je moral obstati	A
od svetlorumene svile. . / . / stran 15 . /	Koren	se globoko prikloni prišlecema.Videti je bilo	A
obiskovalcev iz prednjih sob je hitela tja. »Gospod	Koren,	gospod Koren, kje je Koren?« oglasi se Hrast	A
prednjih sob je hitela tja. »Gospod Koren, gospod	Koren,	kje je Koren?« oglasi se Hrast med vrati. A	A
hitela tja. »Gospod Koren, gospod Koren, kje je	Koren?	« oglasi se Hrast med vrati. A ta je bil že tu	A
moji!« »Zaradi gospe soproge sem prišel!« deje	Koren.	»Torej za obe, obe!«	A
vhodom postal je Ruda in skozi dvorano je odvedel	Koren	svojo spremljevalko naprej na prvi sedež pod	A
mladi borjanski kaplan. »Servus!« dejal mu je	Koren,	stoječ poleg vhoda.»Dober večer!« odzdravil	A
bo o zvezdah govoril?« . / . / stran 18 . /	Koren	je molčal.Oziral se je po sobani in po odru	A
To je nejevera!« nadaljeval je gospod Anton.	Koren	mu stopi za hrbet. »Kaj se huduješ, prijatelj	A
drugi niti besedice niso umeli; samo na koncu je	Koren	glasneje govoril. »St!	A
Oh, jaz sem pa tu le ‒ nekaka usoda,« zavrne	Koren.	»Torej boste vendarle vi odgovorni za srečo	A
« deje deklica polresno, »ta usoda ‒ gospod	Koren	naj odloči!« Ta je položil več listov pred njo	A
njegove hudomušnosti, da ni zopet pristopil	Koren	s svojimi kartami. »Oh, Anton, ti še nimaš listkov	A
« oglasi se z drugega konca mize koncipient	Koren.	»Saj nam dopisuje vedno slovenski!« trdi kaplan	A
je po tvojem tudi Slovenec?« »Hoho ‒ gospod	Koren,	ne hudujte se!‒ In dubiis libertas ‒ in tu imamo	A
sodnijski adjunkt. »O vi, vi ste pravi,« kliče	Koren	med občnim smehom. »Semkaj v čitalnico zahajate	A
‒ ‒« »Gospod	Koren	je pa grozen ‒ radikalec,« ustavi sodnik Boleta	A
sodnik Boleta. »Pojdiva rajši plesat, gospod	Koren!	« sili notar. »Za narod, kajne?« vpraša adjunkt	A
»sedaj gresta v istini plesat ‒ za narod!«	Koren	ni govoril; zadovoljil se je z zaničljivim pogledom	A
Ruda je vodil Boletovo Milico po dvorani in	Koren	je takoj uvidel, da sta že obljubljena za ta	A
pa lepa je tudi ‒ ako to želite, milostiva!«	Koren	se je veselo smejal pri teh besedah. »Vi ste	A
glejte, novi naš koncipist bi vse premagal.«	Koren	se je nehote ozrl po imenovanem in po njegovi	A
niste ničesar povedali,« omenila je doktorica.	Koren	ji začne na kratko pripovedovati, kaj je počel	A
šlo je vse v redu. Pri menjanju se je sešel	Koren	z Milico. »Oh, usoda, usoda!« vzkliknila je	A
Šli so znova plesat in sedaj je bil tudi	Koren	že tako pogumen, da je večkrat plesal z Milico	A
končano. »Veselo novo leto!« vzkliknil je gorko	Koren	in podal Milici roko. »Veselo novo leto!« zavrnila	A
»In kdo je bil moj srečni tekmec? Morebiti	Koren?	« dražil je Hrast. »Le uganite ga!« zavrnila	A
katerega mu je bil prinesel sel v pisarno.	Koren	je pri tem vstopil ter nosil enako pismo v roki	A
»Ne vem; toda nekaj novega je to vsekako!«	Koren	je skrivnostno zmajal z glavo. »Kaj ugibljete	A
moramo vsekako.« »Jaz ne!« dejal je odločno	Koren.	»K9#	A
namena ter pregledoval akte pred seboj. Tudi	Koren	se je obrnil, da odide.A ko je čul imenovati	A
stalni krčmi uradnikov, kamor je zahajal tudi	Koren,	nocoj ni bilo o drugem govora in, ker so bili	A
Tako so besedovali ves večer.	Koren	je molče sedel poleg in pušil smotko.»Ali vi	A
dolgi mizi tja v drugi konec, kjer je sedel	Koren.	Ta je grizel konec smotke in iskal žveplenic	A
igrati. Adjunkt pa se je šalil s točajko in	Koren	mu je pomagal. Bilo je že blizu polnoči, ko	A
pomagal. Bilo je že blizu polnoči, ko sta se	Koren	in notar Koprivec vračala domov.Stanovala sta	A
To vam je gizdalin, ta koncipist,« omenil je	Koren	pred vežnimi vrati. »Pa jaz bi še stavil, da	A
ko so že konji potegnili sani, prisopihal je	Koren.	»Jaz sem že mislil, da vas ne bo!« klical je	A
prijatelj! Jablonski in tukaj ... « Vtem je prišel	Koren	urno iz prve sobe mimo doktorja. »Kaj sem vam	A
ponavljal je Hrast, akoprav je vedel, kaj misli	Koren.	»Da je vse humbug, političen humbug, in mi smo	A
gledale. . / . / stran 38 . / »Kaj vam je, gospod	Koren?	« vprašala je Milica in si s pahljačo zakrila	A
Medenu, nemškutarju Medenu.« »Pst, pst! Ljubi moj	Koren!	« hitel je Hrast.‒ A oni je že odhajal.	A
mrmral je adjunkt ter odhajal k biféju. Celo	Koren	je polagoma pozabil prejšnjo jezo in čim bolj	A
materi, sedela je tam Elza. »Oh, gospod doktor	Koren,	« dejala je tako prijazno ter mignila s pahljačo	A
Smejala se je tako prijazno, obenem koketno, da	Koren	sprva ni vedel odgovora.Sedel je poleg nje	A
ga je skoraj dotikala. . / . / stran 41 . /	Koren	ni bil več mladenič; kadar je občeval z Milico	A
mislil, da jo sme in more nadzirati. Tako tudi	Koren.	‒ Glede ženske lepote pa on tudi ni bil slep	A
in sovražno Nemko ‒ le pritrdite mi, gospod	Koren!	« Smehljala se je pri teh besedah, a koncipient	A
Vse to mi je znano! In zato, vedite, gospod	Koren,	zato se tudi bojim priti v vašo čitalnico.	A
vendar!« »Motite se, milostiva gospa,« dejal je	Koren	ognjeno, »le pridite, le stopite v naše društvo	A
smehljaje svojemu sosedu. Pri kotiljonu je stal	Koren	z drugimi gospodi ob vhodnih vratih ter gledal	A
redov delile so plesalke raznobarvne trakove.	Koren	je dolgo čakal, a nobene ni bilo k njemu, kajti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani