Imel je nekoliko razbito glavo, vendar je s Štefetovo pripomočjo še prišel na konja in je ginjen zahvaljeval se Rojarju in sosebno dvema hlapcema za pomaganje ravno o pravem času. Bil je to Peter Koren, sin precej imenitnega graščaka v deželi, in je z veseljem sprejel Rojarjevo ponudbo, naj gre za to noč na Rojinje ž njimi. Jerneju je tudi malo kri tekla iz rane prek čela; vendar se ni zmenil za to in čudno je bilo, da je bil nekaj v misli vtopljen ter da ni po svoji navadi hotel praviti, kako se je branil in kako je mahal.