koža (201-300)

na hrbtu in na bedrih pa se je kazala gola	koža	- jase v bodičevju.Glava je bila neznansko velika	A
neumnosti. Zrak je postajal težak in soparen in	koža	na obrazu se je spreminjala v trdo skorjo.	A
rodile in hude sanje ...“ Kraj oči se je grbila	koža	v tenke, skrite, sramežljive gube.Jareb ni vedel	A
zdelo se mu je, da mu je trda in lesena vsa	koža	od čela do nog, kakor ustrojena. Okrenil se	A
težko, da bi ga izpustila ...“ Hanci je bila	koža	na obrazu trda kakor iz usnja, od čudnega strahu	A
spomina kam pod mizo, kadar ni več za rabo.	Koža	na podolgovatem, ploščatem obrazu je bila zgrbljena	A
polt, pred pravično uro se je začela grbiti	koža,	tako gladka poprej.Ni ga premagala burja - vesela	A
nenadoma splahnil, tako da je obvisela siva	koža.	”K svoji hčeri prihajam, k svojemu sinu!	A
grlu; na čelu se mu prikažejo višnjeve žile in	koža	se mu napne na obrazu.Krepka zaušnica zazveni	A
kakor da se ji na licih in po vsem životu grbi	koža	v trdo skorjo.Ozrla se je ponevedoma in le za	A
lakti, vroče in žametne. Začutil je, da mu je	koža	na licih vsa otrpla, da so mu ustna razpokana	A
se je s palcem in kazalcem za ohlapno lice. ”	Koža!	... Ali kaj bi zdaj s temi grenkimi spomini?	A
vsesáti vanje. Čutil sem, kako mi je postajala	koža	na obrazu trda in raskava; treba bi se bilo	A
njih leno in počasi; oči postajajo motne in	koža	ohlapna, duša dremlje pod prahom in pajčevino	A
stara in suha, na obrazu in na rokah je bila	koža	vsa zgrbljena, oči so gledale jezno in nezaupljivo	A
katerem je visela ohlapno siva, zelo gubasta	koža.	Ko je jedla, se ji je poznalo, da nima zob, spodnja	A
lica so bila sama ohlapna . / . / stran 177 . /	koža,	nos je bil oster in svetel, kakor mrličev, oči	A
Roke je imel na mizi - koščene roke so bile in	koža	se je grbila na njih kakor pri starcih.Ko mu	A
od mraza; prsti se niso dali stegniti in suha	koža	se je nabirala v trde plave gube.Zdelo se ji	A
upiral se je vanj z obema rokama in s prsmi;	koža	se je drgnila ob trdem lesu in ob robovih, da	A
ostrih kostéh je bila napeta siva, brezbarvna	koža;	udrte očí so se svetile v svetem ognju ...	A
je imela pod jopico in spodaj je bila gorka	koža,	bela polt.O Dorilis!	A
Smejal sem se, on je videl moj smeh, njegova siva	koža	je bila še bledejša. ”Eno samo krono!“ je	A
in neenakomerno, na licih in na rokah se je	koža	strdila.Zavil se je tesneje v havelok, privihal	A
prožna - na licih je bila nekoliko raskava, kakor	koža	breskve; to se mi je zdelo časih lepo in imenoval	A
motne in brezizrazne, moja lica suha in bleda,	koža	na rokah se mi ježi v zoprne, ohlapne gube	A
temi prav take srajce. Prozorna pa je bila tudi	koža,	tako da je bilo srce popolnoma razodeto in golo	A
izžeta . / . / stran 58 . / in ohlapna, in	koža	ni bila živordeča, temveč motna, zamazano modrikasta	A
vajen od rojstva. Izsušen je bil, da se mu je	koža	grbila na rokah in na poraščenih licih; človek	A
krvi kakor tisti kmet ... A vkljub temu njegova	koža	ni od železa; razjedlo ga bo od znotraj, na	A
shujšal; iz obraza so mu štrlele kosti, a osinela	koža	se mu je vsa nagrbančila.Pisal je pri nekem	A
od mene več drugega nego dolge, ostre kosti.	Koža	bo ležala na njih kakor umazana rjuha.Lahko	A
ves život, ogrnili ga golega v ledeno plahto;	koža	se mu je čudno strdila in skrčila, nagnil je	A
suhi in koščeni; od dolgega vrata je visela	koža,	kakor sivo, nagubano platno. Sprva so govorili	A
kapljo, ali on se je smehljal: srbela ga je komaj	koža	od njihovih udarcev.Nekateri izmed njih so vedeli	A
apna. Med dolgimi prsti, sesušenimi, da se je	koža	gubala krog njih, kakor krog lesenih trščic	A
bilo nagnusno vlažno; od vlage ga je ščemela	koža	po životu, vlaga mu je šla do kosti, segala	A
srajca razgaljena, da se je videla splahnela	koža,	podobna orumenelemu pergamenu.Dihal je težko	A
čeljusti, ali vendar me je zeblo, da se mi je	koža	grbila in da sem vztrepetaval sunkoma kakor	A
kakor je ustvaril Gospod: češnje, da se pišejo,	koža,	da se pišči; iz meglá, da štrka in mrcini.Pritlika	A
polnosti. Zdaj je bila nesrečnima nabrekla	koža	podplula in se razpustila. Dve uri je ostal	A
ličnice so mu upadle, bila ga je ena sam kost in	koža.	Le oči je imel še vedno polne svojega kmečkega	A
žarečem prestolu. Upadlih lic je bil, in žolta	koža	je pričala, da boleha na želodcu in jetrih.	A
svetemu evangeliju, dasi ga je vse telo bolelo in	koža	jako ščemela. Tem veselejši je korakal dalje	A
sonca ogorel obraz, ki je bil tudi zgolj kost in	koža;	sredi tega obraza je tičal kljukast nos, pod	A
raztrgani srajčici se je tu in tam kazala rjava	koža.	Marička mu je prinesla drugo srajco in tudi hlačice	A
bo tičal moj nož v goltancu! Viteza Kljukca	koža	se ne prodaja na tem sejmu, to je gotovo!Vse	A
in skelečih udarcev, da se je Mihaču majila	koža	mesec dni in da je končno tulil, kakor bi ležal	A
spodaj pri potoku. Njena s črnimi lisami pokrita	koža	pa je visela na vrbovi veji, in Tinač je pripovedoval	A
obrazu guba pri gubi, drugod pa sama kost in	koža.	Tu in tam je zamahnila z velo roko po nadležnih	A
»Ljubček moj, meni mraz ne škoduje! Moja	koža	je nekaj posebnega; verujte mi, da mraz ne gre	A
opata! Saj ga je od vsega hudega že sama kost in	koža,	skrb in molitev in delo ‒ še jesti siromak ne	A
Saj bo prihodnje dni mesa na pretek. In	koža	in kosti in črevesje in rogovje. Ne.Tega ne	A
stal pred svojo veliko kočo. Težka jelenova	koža	je zagrinjala vhod vanjo.Nad njim pa je viselo	A
priskočila spet oba sinova. Težka in debela jelenova	koža	se je globoko upognila in spet odskočila.In	A
kako ga je škoda! Dokaj mesa je imel, pa je že	koža	propadla.Samo nekaj kosti bo ostalo, pa še te	A
bolan lazil okoli, ne živ ne mrtev, sama kost in	koža,	za nobeno delo, le za jed in za potrato? Vidiš	A
žago, lajanje lisice z bližnjega Suhega broda,	koža	bi se mu bila zježila in bežal bi bil, ne čakaje	A
železna opetnica se zvrne in raztepe: živa božja	koža	pa ne z lepo.‒ Ali kaj mi boš novega povedal	A
čast in poštenje, odtegnejo zdravi udje in cela	koža.	Sulico pograbiti in se moško v bran postaviti	A
zaraščenih mož okrog ognja. Črni lasjé, rjava	koža	in v raztrgani obleki zagaljena telesa, vse	A
»O tepel! Naj me tepe, da me potepe, naj	koža	od mene visi kakor iz lipovega lubja plašč,	A
zablejali jarci. Marko je pogledal, kako se suši	koža	volka, ki se mu je bil v mrazu ujel v jamo,	A
Nastopki so bili, da smo bili bledi kakor kamen,	koža:	trda in skeleča, kakor bi si bil kopriv naložil	A
babjaka ‒ tistega ... « tako je odgovarjal mesar	Koža	ves razjarjen ter zadnjo besedo utopil v debelem	A
zadnjo besedo utopil v debelem požirku piva.	Koža	še ni bil pozabil afere z glavarjevim pinčkom	A
narediti piščalke; vsaka se mu je strla; vrbova	koža	še ni bila dovolj mežêna. Medtem je postalo	A
spomnivši se, da je novi život prazen meh, katerega	koža	je senca in videz! »Hvala Abadonu za ta dar	A
dolge razmršene brade. Obleka mu je medvedova	koža,	prevezana s trto.Ves zamišljen v drobne listke	A
to spodobi modrijanu; obleka mi je medvedja	koža,	živež tista roža.Več ne potrebujem.	A
telesa je izginjalo meso. Postal je kost in	koža.	Naposled ga je bila sama okostnica.	A
mravlje, brezzobe, ostudne babe, sama kost in	koža,	s peklensko zlobo v mrklih očeh in na zgrbančenem	A
in život pa ga ni bilo drugega nego kost in	koža.	Posušila so ga leta, še bolj pa, kakor sem menil	A
pripognjeno in ni je bilo drugega nego sama kost in	koža.	Slutila je, da ji življenje poteka.	A
je shujšala, da je ni bilo drugega ko kost in	koža.	In gotovo bi bila od žalosti tudi umrla.	A
samostan. Bil je bled, prepaden, suh, sama kost in	koža.	Vsi so mislili, da hira za jetiko in bo kmalu	A
se je bila tako lepo ujela v zadrgo. Lisičja	koža	je bila draga in Muzelj bi prišel na lahek način	A
Vaš pasji bič je slab, milostivi gospod, temna	koža	pa je trdna.« »To naj poskusijo moji hlapci	A
upadle in izgubile blesk, kosti so izstopile,	koža	se je po njih napela, voščeno obledela in se	A
upognil, oči je zalila rdečkastokalna megla,	koža	je padla nagosto v gube in se nakopičila nad	A
je nekoliko upognjen, ustne kakor jagode, a	koža	po licih in vitkem vratu bela, gladka kakor	A
črnimi lisami. . / . / stran 6 . / Ali je bila	koža	pristna ali ne, to je postranska stvar, gotovo	A
navdušenosti, kako se ji prilega ta panterjeva	koža	in kako je sploh vsa čudovita.Prekrasna ženska	A
nekaj tako odločnega in deloma divjega kakor	koža	predrzne inozemske mačke. In tako bi bilo ostalo	A
opozorile nanjo brazde okoli nosa in ust, postarana	koža	okoli oči in pleša, ki se je nevarno širila	A
oster in tenak, ustnice kakor višnjevo platno.	Koža	se pne kakor po majhnih količkih, skritih v	A
štiridesetim letom, lasje so pričeli polagoma siveti,	koža	se je nabrala zlasti okoli oči in po čelu v	A
sem se vrnil, so moji lasje že davno siveli,	koža	po obrazu se je grbančila, potezi krog ust sta	A
glava je zlezla niže, noge so postale okornejše,	koža	po obrazu je orumenela, stisnila se in padla	A
živalc. Njeni lasje so temni, njene oči črne, a	koža	bela. »Čemu,« zaječi šepetaje Praprotnik, »čemu	A
sem se vrnil, so moji lasje že davno siveli,	koža	po obrazu se je grbančila, potezi krog ust sta	A
»Po obrazu, prosim. Da se ne odlušči	koža!	Potem se položi preko obraza mehur!	A
Povedala bom! Pridem tja in ona sama kost in	koža.	Prvo njeno vprašanje je bilo: Zakaj te ni bilo	A
to je bilo tako delikatno, estetsko! Njena	koža	je izgubila človeški vonj; dišala je, kakor	A
oster in tenak, ustnice kakor višnjevo platno.	Koža	se pne kakor po majhnih količkih, skritih v	A
ečkastorjave in podolgovate kapljice. Čelo je nizko,	koža	po njem debela in po njej tečejo v mnogih krivenčastih	A
hodila že kakor mrlič po sobi: sama kost in sama	koža.	In nekega večera sem jo vprašal, kako in kaj	A
Teliček je vedno bolj zunaj. Rjava skodrana	koža	je skoz in skoz mokra.Ko je popolnoma zunaj	A
se ji sprehajajo po mehkih okroglinah dojk,	koža	se vdaja pod pritiski in Eva to občuti kot drobne	A
ga je bala, zbujal ji je odpor, da se ji je	koža	ježila.Zdaj pa ga gleda popolnoma drugače.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani