Ali pater Konrad ga ni poslušal; govoril je kakor sam s seboj: »Le poglej kdo našega patra opata! Saj ga je od vsega hudega že sama kost in koža, skrb in molitev in delo ‒ še jesti siromak ne utegne in spati ne več, tako se žene!« Zunaj je mižala temna, čisto oblačna noč, le kresovi na križpotjih in po obronkih bližnjega hriba so žareli vanjo.