nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Za okroglo mizico, ki je bila v vsej prostrani kavarni najbolj skrita in ponižna in se je plaho tiščala duri, kakor za berače in popotnike tja pomaknjena, je sedel postaren človek, po licu in vedenju uradnik skromne vrste, sužnje pero, ki pade neopaženo in brez spomina kam pod mizo, kadar ni več za rabo. Koža na podolgovatem, ploščatem obrazu je bila zgrbljena, nadrobno razsekljana, imela je polt preperelega papirja in je bila vsečez posuta s sivimi kocinami. Na koncu nosa so mu viseli veliki starinski naočniki; visoko iznad njih je mežikal, oziral se nemirno, naskrivaj, rad bi se bil kam naravnost ozrl, rad se komu nasmehnil, pa ni vedel ne kam, ne komu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani