kant (101-200)

opredelili, če bi rekli, da je Bentham obrnjeni	Kant.	Bentham si namreč prizadeva združiti tisto,	C
Benthamovo utopijo sreče za vse spodbijata tako	Kant	kot Freud: Kant s tem, ko pokaže, prvič, da	C
sreče za vse spodbijata tako Kant kot Freud:	Kant	s tem, ko pokaže, prvič, da na področju patološkega	C
željo ni potegnil Sade, marveč njegov sodobnik,	Kant.	Kot je znano, je ločevanje med načeli srečnosti	C
razlog njegove zmožnosti želenja," kot pravi	Kant,	pa iz tega, da je težnja po sreči univerzalna	C
veljal za vse. Kajti "pojem srečnosti", kot pravi	Kant,	"ničesar specifično ne določa ...Na čem naj	C
zakon, enako nujen kot naravni zakon, dopušča	Kant.	Ker pa je srečnost zavezana načelu ugodja, ki	C
Kaj je torej s srečnostjo?	Kant	sicer ne zahteva neposredno, naj se moralni	C
do nje indiferenten. Indiferenten zato, ker	Kant	postulira drugo načelo moralnosti, dolžnost	C
pogled. Sreča, kolikor namreč teži k temu, čemur	Kant	pravi "zadovoljstvo s ... celotnim bivanjem	C
želel še potem, ko je potreba že zadovoljena, pa	Kant	in Sade formulirata kot kriterij moralnosti	C
kategorični imperativ ali pa Sadove strasti. Oba,	Kant	in Sade, pa pri tem pokažeta, da je trpljenje	C
ali želja ima zato morda več zaslug Sade kot	Kant.	To je še toliko bolj presenetljivo, ker se nam	C
potem Sada vodi prav zvestoba ugodju. Sade in	Kant	se strinjata, da pri občutku ugodja šteje zgolj	C
čiščenja" v taboru sreče oziroma ugodja kakor	Kant	v taboru tradicionalne etike Dobrega in vrlin	C
osvoboditev od ugodja. Za Sada, ki tako kot	Kant	ne priznava nobenega od treh tradicionalnih	C
volje skorajda v Kantovih terminih. Seneka in	Kant	se namreč strinjata, da dobro ni nikdar v objektu	C
določujoči dejavnik etike oziroma, kot zatrdi	Kant	v Grundlegung, če "ni ničesar na svetu in celo	C
njegovem neutemeljenem stupidnem obstoju. Toda šele	Kant	je konceptualiziral kot pogoj etike ta dvojni	C
biti etičnega subjekta, subjekta dolžnosti.	Kant	nam dá model za etičnega subjekta, to je, za	C
nepojmljivi kratki stik vzroka in učinka. Kajti	Kant	postulira kot causa sui nekaj, kar je izvorno	C
izvorno učinek in ne vzrok. Drugače povedano:	Kant	je prvi razrešil kvadraturo kroga, ko je treba	C
neodvisno od vseh lastnosti predmetov hotenja)".	Kant	s svojo koncepcijo volje kot zmožnosti "določiti	C
takega. A iz te "klasične" definicije volje	Kant	izpelje radikalno novo koncepcijo volje, in	C
pri Aristotelu: hočem, ker vem, da je dobro.	Kant	to koncepcijo zavrne, ker je nekompatibilna	C
kar volja hoče, in ne od načina, kako to hoče.	Kant	to razmerje obrne: nobena reč ni dobra na sebi	C
od moderne etike. Ko na začetku Grundlegung	Kant	zatrdi absolutno dobrost dobre volje, hkrati	C
da naj bi moja maksima postala obči zakon."	Kant	torej z operacijo, ki je analogna Descartesovi	C
golo blodnjo, zablodo, "ein leerer Wahn", pravi	Kant,	svoboda pa v utvaro, himerični pojem. Ne moremo	C
S pomočjo te "imperialne" forme, ki si jo	Kant	sposoja iz Juvenalovih satir, se volja razodeva	C
določa za dejavnost prek vpliva tujih vzrokov."	Kant	torej reši problem kratkega stika vzroka in	C
Kantove koncepcije volje. Kajti s tem, da je	Kant	svobodno voljo razglasil za vzrok, da jo je	C
njegovo voljo vpiše v rubriko zadostnega razloga,	Kant	subjekta izloči.Subjekt ne pade pod pogoj zadostnega	C
ker ni drugega kot volja oziroma tisto, čemur	Kant	pravi svobodna vzročnost.Ta volja, ki je na	C
kaj more, brž ko ve, kaj hoče. Zato lahko	Kant	reče: nekdo, ki ga grožnja s smrtjo prisili	C
za svobodno bitje. Sredi naravne vzročnosti	Kant	odkrije prostor za svobodno vzročnost, ki se	C
kategoričnemu imperativu oziroma mu jo odreče.	Kant	z znamenitim apologom o prisilnem krivoprisežniku	C
oziroma dobi pomen šele na ozadju privolitve.	Kant	dopušča možnost, da subjekt, ki mu je tiran	C
nasprotje dobrobiti, negacija načela ugodja.	Kant	je prvi, ki postulira spoštovanje moralnega	C
Kantov lastni zgled "prisilnega krivoprisežnika".	Kant	si namreč zamišlja trenutek "srečanja s svobodo	C
življenja, ko vznikne subjekt kot razcepljen.	Kant	je potemtakem prvi, ki pokaže, da noben determinizem	C
more subjekta odvezati njegove odgovornosti.	Kant	se ne bi ustrašil "terorizma odgovornosti",	C
najintimnejšem subjekta", kot bi rekel Lacan.	Kant	zahteva popolno podreditev, brez vsakršnega	C
maksimo tvojega delovanja v obči naravni zakon".	Kant	namreč išče v etiki ekvivalent formule gravitacijskega	C
izvrta luknjo v naravni zakon. Prav s tem, da	Kant	zakon situira na mesto vzroka, spremeni pojem	C
prepustil Bogu, kar je bila Descartesova rešitev.	Kant	namreč priznava tako fizično vzročnost kot antinomično	C
predvidljiv, kalkulabilen, če je vzrok znan. Zato	Kant	umesti v hiatus, vrzel med vzrokom in učinkom	C
subjektovo življenje. V apologu o krivoprisežniku	Kant	meni, da subjekt dolžnosti lahko - vsaj v mislih	C
smrtno kazen ali pa bo reševal svojo glavo,	Kant	prepričan, da ni neubranljivega užitka, skratka	C
lahko veljala za subjekta. Tisto, kar nas uči	Kant,	je nekaj drugega: namreč to, da vzročnost priča	C
vzročnost priča o subjektovi vpletenosti.	Kant	se torej ne zadovolji zgolj s tem, da od subjekta	C
implicira hkrati svobodo in praktično prisilo.	Kant	ta problem, ki je v nekem smislu nerešljiv za	C
temeljnega zakona čistega praktičnega uma. Tu	Kant	postavlja v ospredje, ne da bi to eksplicitno	C
v pulzijo? Po eni strani bi lahko rekli, da	Kant	situira moralni zakon kot instanco, ki ji subjekt	C
Lacanu. Kajti če natančneje pogledamo, kako	Kant	opredeljuje dostojanstvo človeka, vidimo, da	C
NEOZDRAVLJIVA RESNICA	Kant	je nedvoumno pokazal, da je etika korelativna	C
skupnosti dati neko zanjo specifično substanco,	Kant	preveč votel, brezvsebinski, medtem ko nima	C
Lyotardova, Lacanova? Za vse te mislece je	Kant	ena izmed ključnih referenc, a vsak vidi v njem	C
obstoja različnih Kantov potegnemo sklep, da je	Kant,	tako kot vsak drug veliki mislec, nedokončan	C
od drugih loči po tem, da meri na resnico. "	Kant	s Sadom" ni zgolj ena izmed interpretacij, pač	C
Skratka, podobno kot stoiki se sprašuje tudi	Kant:	kaj podeljuje naši volji konstantnost, kaj naredi	C
življenje izgubilo smisel. Ali, kot zatrdi sam	Kant,	sklicujoč se na Juvenala: "... crede nefas animum	C
spremenljivega, skratka, neuverzalizabilnega.	Kant	torej na prvi pogled užitku odreka status brezpogojnega	C
se pravi, prav tisti status, ki naj bi mu ga	Kant	odrekal: formalno načelo Kantove etike, na katerem	C
je ravno pogoj za njegovo dosego. S tem da je	Kant	postuliral "univerzalno maksimo kot stvar, ki	C
Sadom" išče s pomočjo Sada resnico, od katere	Kant	ne more ozdraveti, uporabi v ta namen ne Sada	C
fascinacije z zlom, sublimnih upodob zla, ki jih je	Kant	omogočil, Sade pa uresničil, zato pa je dovršila	C
naredi za rabo svoje svobode, tj. v maksimi."	Kant	s tem, da v osrčje etike postavi problem sprevrženja	C
tudi ni mogoče reducirati na privatio boni.	Kant	v Religiji v mejah golega uma radikalno prelomi	C
neprizadeto, "kakor da gre za nekoga drugega", zatrdi	Kant.	Za Kanta je namreč nezamisljivo, absurdno "predstavlj	C
nadomestiti pomanjkanja njegove moralnosti". Zato se	Kant	na eni strani popolnoma distancira od Descartesovega	C
ali pa na "šibkost volje". Na drugi strani pa	Kant	nič manj odločno ne zavrne Leibnizeve opozicije	C
perspektivo, s čimer bi hkrati odpravili, kot pravi	Kant,	"navidezno protislovje med naravnim mehanizmom	C
preteklemu času in ni več v njegovi moči," pravi	Kant.	"Toda isti subjekt, ki se na drugi strani zaveda	C
izkusi, ko se kesa, je sicer, kot priznava sam	Kant,	"praktično prazna", saj "zgodenega ni mogoče	C
kakršen bi moral biti. Toda, kot opozarja sam	Kant	v Religiji, nič ni bolj negotovo kot prav ponovni	C
etična revolucija" le ni tako radikalna, kot hoče	Kant.	Z drugimi besedami, če se lahko subjekt regenerira	C
reaktualizirala avguštinovsko rešitev. Sam	Kant	pusti problem ponovnega rojstva v stanju aporije	C
rojstvu? Pri ponovnem rojstvu, kot ga pojmuje	Kant,	seveda ne gre za to, da bi se subjekt znebil	C
zadovoljivo odgovoriti. In kot bomo še videli, lahko	Kant	na to vprašanje odgovori edino, če govori -	C
oziroma nenehno izmikanje objekta, o katerem	Kant	govori v drugi Kritiki, ne da bi to eksplicitno	C
bo več ozdravel. V svojem znamenitem spisu "	Kant	s Sadom" hoče Lacan do take neozdravljive resnice	C
in hkrati pokazati, da je Sade tisti, ki mu	Kant	zares govori.Uporabljajoč Sada kot nekakšno	C
brezpogojnosti postavil voljo do uživanja. SADOV	KANT:	UŽITEK -RESNICA DOLŽNOSTI	C
excellence, kako je lahko užitek resnica dolžnosti? "	Kant	s Sadom" naj bi ilustriral, kot zapiše sam Lacan	C
dolžnosti in užitka, perspektiva, v kateri sta	Kant	in Sade eno. Pogoj za subverzijo dolžnosti je	C
srečnost pojmovana kot zadovoljitev gonov.	Kant	pa je pravilno pokazal, da gre tu za "heteronomijo	C
moralno dejanje. Prvi kriterij je tisti, ki ga	Kant	pravzaprav edinega priznava, kriterij univerzalizabilnosti	C
ustreznosti dejanja dolžnosti; drugi kriterij, ki ga	Kant	popolnoma zanemari, pa presoja dejanja glede	C
izhajajo iz teze, da Sade pač ni (ne more biti)	Kant,	Lacanu očitajo, da briše temeljne razlike med	C
spoštovanje zakona, potegne sklep: "Skratka,	Kant	se strinja s Sadom.Kaj nam namreč Sade kaže	C
Drugega. Tako ni svoboden subjekt, kot trdi	Kant,	pač pa Drugi.Glas, ki izreka zapoved: deluj	C
je svoboden, prost, da mi naredi, kar hoče.	Kant	naj bi po Lacanu goljufal, ker hoče, da verjamemo	C
Kantovem primeru - subjekt ta glas sliši v sebi.	Kant	zahteva od subjekta, da glas, ki ni njegov,	C
bi bilo že v Kantu samem: "Kako je mogoče, da	Kant	ne vidi," sprašuje Lacan, "na kakšno oviro trči	C
ne dobro, kajti, kot je večkrat zapisal sam	Kant,	ni glas vesti nikdar zadovoljen, nikdar zadovoljen	C
Edino v tem primeru je mogoče reči, da sta	Kant	in Sade isto.Lacanova konstrukcija naj bi torej	C
Drugi, ki hoče brezmejni užitek, narobe pa	Kant,	ki hoče utemeljiti svojo univerzalno etiko na	C
strani pa Lacan noče videti razcepa, ki ga sam	Kant	uvaja, namreč razcepa med subjektom kot fenomenom	C
tistega, kar se zbira pod tem izrazom, česar pa ne	Kant	ne Lacan zares ne pojasnita." Lacanu priznava	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani